Papeški svet za medverski dialog je ob začetku postnega meseca ramadana voščil muslimanski skupnosti in vernikom zaželel, da bi bil ta mesec »bogat z Božjimi blagoslovi in duhovno rastjo«, poroča Radio Vatikan. Naslov letošnjega sporočila, ki ga je podpisal predsednik sveta, kardinal Miguel Ángel Ayuso Guixot, je »Kristjani in muslimani: priče upanja«.

»Post, molitev, miloščina in druga pobožna dejanja nas približujejo k Bogu, našemu Stvarniku, in k tistim, s katerimi živimo in delamo, ter nam pomagajo nadaljevati hojo po poti bratstva,« je zapisano v sporočilu, ki ga Papeški svet za medverski dialog vsako leto ob ramadanu pošlje muslimanski skupnosti.

Potreba po Božji pomoči in bratski solidarnosti

V teh dolgih mesecih trpljenja, skrbi in bolečine, predvsem v obdobjih vsesplošnega zaprtja, smo zaznali »potrebo po Božji pomoči ter po izrazih in dejanjih bratske solidarnosti,« kot so telefonski klic, sporočilo podpore in tolažbe, molitev, pomoč pri nakupu zdravil ali hrane, nasvet in gotovost zavedanja, da je nekdo ob nas v trenutku stiske.

Božja pomoč, potrebna in iskana predvsem v okoliščinah, kot je sedanja epidemija, je raznovrstna: Božje usmiljenje, odpuščanje, previdnost ter drugi duhovni in materialni darovi. Pa vendar, »kar zares potrebujemo v teh časih, je upanje«, in ravno tej kreposti je kardinal Guixot namenil nekaj poudarkov.

Upanje daje smisel, vrednost in cilj

Vemo, da upanje obsega optimizem, vendar gre tudi onkraj. Optimizem je človeška drža, medtem ko je upanje ukoreninjeno v nečem, kar je versko: Bog nas ljubi in zato skrbi za nas s svojo Previdnostjo prek svojih skrivnostnih poti, ki jih ne razumemo vedno. V teh razmerah smo kakor otroci, ki kljub ljubeči skrbi staršev še ne zmorejo v polnosti razumeti pomena.

»Upanje nastane iz našega prepričanja, da težave in preizkušnje imajo smisel, vrednost in cilj, v kolikor je z naše strani težko ali nemogoče razumeti razlog zanje ali najti izhod iz njih. Upanje prinaša prepričanje o dobroti, ki je navzoča v srcu vsake osebe. Pogosto v težavah ali obupu pomoč in upanje, ki ju prinaša, prideta od tam, od koder bi ju najmanj pričakovali.«


FOTO: Vatican Media

Človeško bratstvo kot vir upanja

»Človeško bratstvo s svojimi številnimi izrazi tako postane vir upanja za vse, predvsem za osebe v stiski,« ob tem pa je izražena zahvala Bogu in vsem ljudem za njihov hiter odziv in velikodušno solidarnost, ki so jo izkazali verniki in ljudje dobre volje v času naravnih nesreč, sporov in vojn.

»Vse te osebe in njihova dobrota nas kot vernike opominjajo, da je duh bratstva univerzalen in presega vse narodnostne, verske, družbene in gospodarske meje. Ko osvojimo tega duha, posnemamo Boga, ko dobrohotno gleda na človeštvo, ki ga je ustvaril, vsa druga bitja in celotno vesolje. Zato je po besedah papeža Frančiška vedno večja skrb in zaskrbljenost za planet, naš skupni dom, še eno znamenje upanja.«

Hodimo v upanju

Kardinal Ayuso Guixot v nadaljevanju sporočila izpostavi tudi dejavnike, ki upanju nasprotujejo: pomanjkanje vere v Božjo ljubezen in skrb, izguba zaupanja v brate in sestre, pesimizem, obup, sumničavost, nepravično posploševanje na podlagi lastnih negativnih izkušenj in tako naprej. Tem škodljivim mislim, držam in odzivom se moramo zoperstaviti, da bi okrepili upanje v Boga ter zaupanje v vse naše brate in sestre.

Papež Frančišek v svoji okrožnici Vsi smo bratje pogosto govori o upanju: »Vabim k upanju, ki govori o resničnosti, ki je neodvisno od konkretnih okoliščin in zgodovinskih danosti, v katerih živimo, zakoreninjeno v globini človeškega bitja. Govori nam o žeji, o težnjah, o hrepenenju po polnosti, o uresničenem življenju, o tem, da smo umerjeni po velikih stvareh, kot so resnica, dobrota in lepota, pravičnost in ljubezen. (…) Upanje je drzno, zna preseči osebno lagodje, majhne varnosti in nadomestila, ki zožujejo obzorje, da bi se odprli velikim idealom, zaradi katerih je življenje lepše in vrednejše. Hodimo v upanju« (Vsi smo bratje, 55).

Kot je zapisano ob koncu sporočila, so kristjani in muslimani poklicani biti »prinašalci upanja za sedanje in prihodnje življenje« ter tudi »pričevalci, varuhi in utrjevalci tega upanja, predvsem za tiste, ki doživljajo težave in obup«.