Krispina je bila plemenita, ugledna in premožna žena iz Tagore v Numidiji (severna Afrika). Ime pomeni »z lepo pričesko«. Bila je negovana, obdarovana z dobrotami tega sveta in mati lepo vzgojenih otrok. Živela je v času, ko je leta 304 izšel 4. Dioklecijanov edikt o preganjanju kristjanov. V tem razglasu je bilo ukazano splošno darovanje bogovom, in sicer pod kaznijo mučenja in smrti. V Numidiji so ta odlok strogo izvajali in v mestecu Tagori neusmiljeno preganjali kristjane, ki so se upirali darovati bogovom.

Nekatere kristjanke so že strašno mučili in usmrtili. Z ugledno Krispino vendarle niso upali tako grdo ravnati kakor s preprostimi meščankami in ženskami s podeželja. Zato so jo poslali najbližji višji oblasti, k rimskemu prokonzulu, ki je imel sedež v Tebesti. Uradni zapisnik iz arhiva prokonzula navaja potek zasliševanja. Kristjani so si pozneje priskrbeli ta uradni zapisnik in ga brali ob slovesnem spominu na sveto mučenko.

Sodba, ki jo je izrekel prokonzul Apulin, se je glasila: »Krispina trdovratno vztraja v svojem nesramnem praznoverju in noče darovati našim bogovom. Po božanskem navodilu cesarskega razglasa bo obsojena na smrt.« Krispina je odgovorila: »Hvalim Boga, ki me je blagovolil na tak način rešiti iz tvojih rok. Bogu bodi hvala.« Pokrižala se je na čelu, upognila tilnik in je bila obglavljena »zaradi izpovedi našega Gospoda Jezusa Kristusa, kateremu bodi čast na vekov veke. Amen.«

Sv. Aguštin jo je v svojih pridigah pogosto poveličeval. V najhujši stiski je mučenka poslušala glas vesti, v zaupanju v tistega, ki je bil z njo kot nepremagljiv pomočnik.

Goduje 5. decembra.