"Kdor ima ljubezen v svojem srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da," je zapisal sveti Avguštin in to se je v polni meri uresničilo v življenju svetnika, ki se ga danes spominjamo. Izučil se je za čevljarja in postal preprost kapucinski brat, zaradi svojega izredno dobrega in odprtega srca pa je bil vedno vesel. Radost je namreč sestra dobrote. Dobroti in veselju se je pridružila še modrost in ta ponižna duša je bil mnogim svetovalec v njihovih življenskih stiskah.

To je bil sveti Krispin iz Viterba, enega najstarejših mest severno od Rima. Tam se je rodil 13. novembra 1668 preprostima, a zelo pobožnima zakoncema Fioretti. Pri krstu je dobil ime Peter. Deček je v šoli dobro napredoval in zanimal se je za pesnike. Njegov ljubljenec je bil Torquato Tasso in iz njegovega epa Osvobojeni Jeruzalem je znal Peter navajati najlepše odlomke. Še bolj kot pesništvo pa je vzljubil verske resnice. Pri materi se je naučil prisrčno ljubiti božjo mater Marijo, ki jo je imenoval "moja Gospa" in je hotel vedno biti njen najboljši otrok. Rad je krasil Marijine kipe in slike in najraje je imel Marijine cerkve. Zelo rad je stregel pri maši, a nikdar ni sprejel od duhovnikov nagrade za svojo službo. Preprosto se je zahvalil: "Moja Gospa mi je že plačala."

Starši so ga dali v uk za čevljarja. Ko je opravljal svoje delo, je zraven prepeval, ljudem rad postregel in prenašal vse sitnosti svojih odjemalcev. Skirvaj se je pokoril in si pritrgoval v jedi, da je mogel deliti vbogajme zapuščenim revežem in bolnikom. Prav v tem je bil vir njegove vedrosti, saj je čutil, da njegovo dobroto hvalita "njegova Gospa" Marija in njen božji Sin.

Pri petindvajsetih letih je prosil za sprejem v kapucinski red. Ker je bil izučen čevljar, so mu v samostanu dali ime Krispin - svetnik tega imena je namreč zavetnik čevljarjev. Brat Krispin pa je opravljel še razne druge službe: bil je vrtnar, strežnik bolnikov, kuhar in zbiralec miloščine po mestih, kjer je bil, najdlje v Orvietu. Povsod so ga imeli radi zaradi njegove vedrine. Veselil se je svojega uboštva, še bolj pa priložnosti, da je mogel komu v stiski ali zadregi pomagati. Njegova ljubezniva pozornost je veljala zlasti duševno zapuščenim revežem in grešnikom. Bil je presrečen, če jih je mogel spraviti z Bogom. Pri tem je bil rahločuten in obziren, nikdar vsiljiv. Meščani Orvieta so ga dobro poznali, ker je 45 let pobiral miloščino za svoj samostan in ubožne znance. Za vsak dar se je znal brat Krispin zahvaliti s kakšno duhovno uslugo. Kmalu so začeli prihajati tudi k njemu v samostan in ga prositi nasveta. Če ni našel pravega odgovora, je za hip šel pred tabernakelj in se od tam vrnil razsvetljen. Če je videl koga, ki je v cerkvi klepetal ali se premalo spoštlivo obnašal, je stopil k njemu in s prstom pokazal na oltar, spregovoril pa je samo: "On je tukaj!"

Veselemu bratu Krispinu pa ni bilo življenje samo z rožicami postlano. Veliko grenkobe so mu pripravili redovni sobratje in predstojniki. Tudi pri nabiranju miloščine je slišal marsikatero trpko in žaljivo besedo, pa je vse sprejel z enako mirnostjo kot pohvalo.

Na stara leta, ko je že težko hodil, so ga prestavili v Rim, kjer je bil spet ministrant kot v otroških letih. Kadar je bil prost, je hodil od oltarja do oltarja, včasih je pri katerem dlje obstal, zatopljen v molitev. Srečen smehljaj ni več izginil z njegovih ustnic. Ko je 19. maja 1750 umrl, star 82 let, je šel z istim blaženim smehljajem Bogu naproti.

Cerkev ga časti kot blaženega in njegov spomin obhaja 21. maja.