Zavetnik: Osnabrücka in Soissona; čevljarjev, sedlarjev, strojarjev, krojačev, tkalcev in rokavičarjev.

Atributi: orodje za mučenje: meč, mlinski kamen, kotel s svincem, nož, grmado

Sveti Krišpin in Krišpinijan, mučenca

Življenje svetih bratov Krišpina in Krišpinijana opisuje poseben spis, ki poroča o njunem trpljenju in mučeniški smrti, t. i. passio, a je bolj legendarnega značaja in ni preveč zanesljiv. Sredi tretjega stoletja, v času Dioklecijanovega preganjanja, naj bi brata skupaj s škofom Dionizijem, svetim Kvintinom in drugimi odšla v Galijo. Ustavila sta se v mestu Soissons in tam začela z javnim oznanjevanjem evangelija. Nista imela veliko uspeha, zato sta sklenila, da bosta delovala naskrivaj in potihoma. Izučila sta se čevljarske obrti, ljudem ponoči popravljala čevlje in kmalu postala znana in priljubljena, saj sta svoje delo opravljala brezplačno, razen, če jima ni kdo plačila vsilil. Ob delu pa sta na nevsiljiv način oznanjala, tako, da so se mnogi odločili za krščanstvo. To je trajalo več let, dokler ni v Galijo prišel cesar Maksimijan. Zatožili so ju, zato ju je izročil v roke svojemu deželnemu oblastniku Rictiovarusu, ki je slovel po krutem sovraštvu do kristjanov. Ta ju je zaslišal in jima ukazal darovati malikom. Ker nista hotela, ju je najprej mučil na natezalnici, jima pod nohte na roki zabadal šilo in jima z živih teles rezal kožo v jermenih. Ker mu ni uspelo, da bi ju utopil z mlinskim kamnom okoli vratu, ju je dal vreči v kotel vrelega svinca, pa sta tudi iz njega prišla živa in zdrava. To je njunega mučitelja tako razjezilo, da se je sam vrgel v ogenj, ki so ga pripravili zanju. Umrla sta šele, ko je cesar ukazal, naj ju obglavijo.

Ime: obe imeni imata za osnovo latinsko besedo »crispus«, ki pomeni »kodrolasec«, »človek bujnih las«.

Rodila sta se v 3. stoletju v Rimu,

umrla pa okoli leta 287 v Soissonsu v Franciji.

Družina: bila sta brata iz rimske plemiške rodbine.

Upodobitve: Upodabljajo ju različno: včasih v meščanski obleki v plašču, s klobukom ali čepico, obšito s kužuhovino ali pa kot plemiča z baretko; večinoma pa sta v kratkem delovnem suknjiču s predpasnikom in v kratkih škornjih s čevljarskim orodjem. Velikokrat imata ob sebi tudi orodje za mučenje: meč, mlinski kamen, kotel s svincem, nož, grmado. Včasih držita v roki tudi svojo kožo, ker naj bi jo potegnili z njiju pri živem telesu.

Običaji: Znan je izrek: »Krišpin je naredil čevlje za reveže …«, ki pa se zaradi napačne razlage nemške besede nadaljuje: »… in je ukradel zanje tudi usnje.« V resnici bi se izrek moral glasiti: »… in je dal tudi usnje zanje«, kar nakazuje na njuno veliko dobrodelnost. Njuno češčenje je bilo zelo razširjeno, zlasti čevljarji so se jima vedno radi priporočali.

Godujeta: 25. oktobra.