Kriška gora in Tolsti vrh (1715 m)



Kriška gora s sosednjim Tolstim vrhom je razpotegnjena gora med Tržičem in Storžičem. Njena južna pobočja so poraščena z gozdom, ki prehaja v travnate strmali, severna stran pa je precej skalovita in posuta z melišči. Kriška gora s planinsko kočo in koničasti Tolsti vrh sta priljubljeni izletniški točki. Cenijo ju tako jadralni padalci, ki se s slemena spuščajo v globino, kot tudi planinci, ki se tod lahko naužijejo lepih pogledov na gorenjsko pokrajino in barvito planinsko cvetje.

Ker v naši rubriki radi predstavljamo daljše in manj obljudene poti, vas tokrat ne bomo na hitro popeljali na vrh. Krožni izlet iz Tržiča na Tolsti vrh in skozi vas Gozd nazaj v Tržič je kot nalašč za dolge poletne dni: na njem se pošteno nahodimo, hkrati pa nam ostane dovolj časa za lenobno poležavanje v travi in radovedno raziskovanje okolice.

Iz središča Tržiča se po betonskih stopnicah in po stezi mimo zadnjih hiš vzpnemo do cerkve sv. Jožefa. Desno nad njo zavijemo med drevje, ki nas s kratkimi prekinitvami zakriva vse do vrha. V razgretih poletnih dopoldnevih kar ne moremo prehvaliti te zelene strehe, ki nas varuje pred sončno pripeko. Dobro uhojena steza enakomerno vijuga po strmem pobočju, nenadoma pa se krošnje razmaknejo in globoko pod našimi nogami se razgrnejo rdeče strehe tržiških hiš.

Po dobri uri hoje prispemo na rob poraščenega grebena, kjer se pot položi in zravna. Kmalu moramo sicer znova navkreber, vendar strmina ni več tako huda. V zadnje pol ure vzpona se pod nami odpirajo travnate vesine, ki jih prekinjajo ozki pasovi drevja, vmes pa se nam z desne pridruži pot iz doline. Naposled zagledamo nosilne drogove tovorne žičnice in potem še Kočo na Kriški gori, ki stoji 1471 metrov visoko.

Pot do uro oddaljenega Tolstega vrha, izza katerega pogleduje Storžič, je zložna in prijetna. Sprva prečimo travnata pobočja pod robom, za katerim se gora prelomi in pade v globino. Med zelenjem se skrivajo nežne murke in rumene pogačice. V pol ure prispemo do vznožja Tolstega vrha. Steza se požene na ruševnato kopo, se z nje spusti v škrbino, kjer si mimogrede ogledamo kolonijo sviščev, in krene znova navkreber. Ko se rastje, med katerim izstopajo cvetoče jerebike, znova razmakne, smo že na vrhu.



S Tolstega vrha, ki je zaradi ovc ograjen s plotom, je imeniten razgled na vse strani. Sosednji Storžič nam odkriva strma pobočja, žlebove, kotanje s snegom in ozke trakove vijugavih stezic. Desno je planinski dom na Kališču, zadaj se kaže Mali Grintovec, še bolj v ozadju pa sta Kalški greben in Krvavec. Severno od Storžiča se med Konjščico in Javornikom razprostira planina Javornik. Na severovzhodu se drenjajo še Stegovnik, Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič ter Olševa in Peca. Obzorje na severu zapira Košuta, izza njenega vzhodnega konca pogleduje Obir. Na severozahodu so Begunjščica, Vrtača, Stol in kopasta Dobrča. Na zahodu se v megličasti daljavi dvigajo zasneženi Julijci. Na jugu je globoko pod nami Ljubljanska kotlina s številnimi vasmi, cerkvami in polji, okrog nje pa je venec gora od Krima do Škofjeloškega hribovja.

Pot proti Gozdu se sprva strmo spušča proti jugu, za odcepom proti Domu pod Storžičem pa se presuka proti zahodu, preči travnato pobočje s pogačicami, orlicami, kranjskimi lilijami in drugim cvetjem ter se dokončno potopi v senco gostih krošenj. Iz zaverovanosti v enakomeren ritem korakov nas predrami težak vonj. Okrog nas so poljane čemaža, ki vidno rumeni, a še vedno močno diši po česnu.

Iz vasi Gozd, ki leži na sončni terasi ob vznožju Kriške gore, nadaljujemo po makadamski cesti mimo cerkvice sv. Miklavža in planinskega zavetišča. V četrt ure pridemo do kažipota, ki nas vabi po strmi poti nazaj na Kriško goro. Seveda se ne damo prepričati! Za prvim ovinkom raje poiščemo ozko stezo, ki nas po gozdu v tričetrt ure pripelje do Tržiča.

Zadnji odsek poti nam je bil sprva nekoliko odveč, a smo bili za trud kmalu poplačani z vrsto drobnih presenečenj. Najprej nam je pot prekrižala srna, ki smo ji pokvarili mirno popoldne. Potem je izpred naših nog odskakljala lisa svetlobe. Le malo je manjkalo, da nismo ponevedoma pohodili sekulje – drobne rjave žabe s temno liso ob očesu. Nazadnje pa smo tik ob poti opazili še nekaj turških lilij, ki se od svojih kranjskih sester razlikujejo po barvi cvetov. Tako na koncu že nismo bili več prepričani, kateri del izleta je bil najlepši.

27 / 2006