Igor Omerza in Rado Pezdir sta izdala knjigo Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB o Udbi in denarju.

V knjigi Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB sta Igor Omerza in Rado Pezdir opisala, da so od leta 1969 posa­mezniki zlorabili Teritorialno obrambo (TO) za svoje zasebne posle.

Šefa TO Bojan Polak in Albert Jakopič sta preko črnih fondov skušala ustvarili do­datne devize za uvoz modernega gverilske­ga orožja.

Znašli so se pred nalogo, kako financirati oboroževanje in nakup vojaške tehnike, ker teh sredstev ni­so imeli dovolj, zato je TO iskala dodatna sredstva v občinah, podjetjih, potem pa se je preusmerila na banko. Tam pa so v dogovoru z Nikom Kavčičem, direktorjem Ljubljanske banke, in ob operativi Jožeta Murna začeli izvajati shemo vzpo­rednega bančništva, pri čemer so podelje­vali neregularne kredite, na osnovi katerih bi pridobili sredstva za financiranje obo­roževanja TO.

Udbovca Niko Kavčič in Miloš Ogrizek

Kot sta avtorja pojasnila na predstavitvi knjige 12. novembra 2018 (in obširno v reviji Reporter 5. novembra), je bil državni (udbovski) ČšvercÇ sicer običajen in zelo razširjen v preteklih desetletjih, vendar so ga na začetku 70. let že začeli omejevati, ker je to škodilo mednarodnemu ugledu Jugoslavije.


Rado Pezdir in Igor Omerza na predstavitvi knjige.

Izjema je bila v Sloveniji akcija Udari – Vzemi, ki je potekala v leta 1971 in 1972, politika je takrat do­volila ustvarjanje črnih deviz za nakup helikopterja. Polak in Jakopič pa sta se očitno bala, da političnega kritja ne bosta dobi­la, saj je šlo za zelo občutljivo zadevo, nezakonite devize za nakup orožje, zato tu­di nista iskala dovoljenja ustreznih političnih forumov.

Že leta 1969 sta, brez vednosti slovenskega vodstva, poslala Nika Kavčiča, med vojno vosovca in oznovca, po vojni udbovca, zdaj direktorja LB, in Miloša Ogrizka, načelnika varnosti v Teritorialni obrambi, v Pariz, da se pozanimata za nakup orožja. To je iz­vedel Tito in se razburil, ker vojska o tem ni bila obveščena.

Zato je avgusta 1969 na Brionih oštel slovensko politično vodstvo, kaj se gredo. O tej poti v Pariz, ki je bila namenjena le poizvedo­vanju, niso ČteritiorialciÇ obvestili Kardelja in drugih, ki so potem na Brionih mo­rali poslušati Titovo pridigo. Potem so šefi to v Sloveniji raziskali, Albert Jakopič pa je moral Titu napisati pismo, v katerem mu je vse razložil, tako so ta problem rešili.

Akterji so ve­čino dokumentacije uničili

Vsi organi, ki so to preiskovali, od devizne inšpekci­je, SDK, kriminalistov in Udbe, niso mo­gli priti do dokumentacije o računih v tu­jih bankah. Slobodan Todorović - Bata je že pred ČteritorialnimiÇ črnimi fondi skupaj z direktor­jem LB Nikom Kavčičem ustvarjal črne fon­de v tujini. Šlo je za okoli 200.000 dolarjev (danes približno milijon evrov). Ta črni denar je šel, po pričevanju Todorovića, na račun Ljubljanske banke v banki Wegelin v Švici. Ker LB tega računa tam ni imela, je bil ta račun popolno­ma pod kontrolo Nika Kavčiča.


Dvorana Muzeja VSO na Cankarjevi 11 v Ljubljani je bila premajhna.

Niko Kavčič je na­ročil, da se je denar LB iz nekih starih poslov dvignil z računa Slovenijalesovega podjetja v tujini, kjer se je obrestoval, in se ga v gotovini (180.000 nemških mark) preda njegovemu zetu Kazimirju Rozmanu. Ta ga je nekaj časa hranil v Mźnchnu in nato položil v sef, od koder ga je predal udbovcem, ko so prišli na sled temu denarju. Devize sta dva udbovca prenesla v Ljubljano.

Odprtih pa je bilo še veliko drugih računov, v katere je pritekal črni denar, ampak preiskovalni organi niso mogli ugoto­viti, koliko je vsega tega bilo. Veliko stvari je torej ostalo nepojasnjenih, ker je obstajal politični dogovor, da se teh ljudi ne bo predalo sodišču, da se jih sicer preiskuje, vendar brez sodnega epiloga. Šlo je za kilav preiskovalni proces in osumljenci, predvsem Kavčič in Ogrizek, so priznavali samo tisto, kar so preiskovalci lahko dokumentirali.

Pezdir: Kar precej dokumentov pri­ča o koruptivni naravi Nika Kavčiča, ki je od svojih partnerjev v vseh teh shemah vzporednega bančništva dejansko spreje­mal gotovino na roke. Med takšnimi kurirji je bil tudi njegov sodelavec Djordje Andjelković.

Udba je preiskovala stare udbovce

Ko so začeli s preiskavo o črnih fondih TO, so preiskovali te ljudi, predvsem Nika Kavčiča in Miloša Ogrizka. Preko celovške­ga podjetnika Borisa Bana so udbovci pri­šli do hudo obremenilnih papirjev za Miloša Ogrizka. V Banovem celovškem stanovanju sta namreč Kavčič in Ogrizek imela dolgoletno bazo, kjer sta prejema­la bančne izpiske in uporabljala telefon, da jima v Sloveniji ne bi prisluškovali.

Ban je Udbi izročil Ogrizkove papirje, ki jih je ta hranil v njegovem celovškem sta­novanju. Iz njih pa je bilo razvidno, da je Ogrizek kot udbovec in tudi še ko je bil na­čelnik slovenske Udbe, s sodelavcem Udbe Andrejem Korenčanom tihotapil zlato in da sta pri tem mastno služila, predvsem Ogrizek. Korenčana so udbovci iz Avstrije zvabili v Slovenijo, ga aretirali ter soočili z Ogrizkom.

Ogrizek je po soočenju v šoku, juni­ja 1973, pobegnil v Avstrijo in se skril pri svojem tihotapskem kompanjonu Djordju Andjelkoviću ter si začel izmišljevati razloge, zakaj ga preganjajo. Izmislil si je, da se v Sloveniji pripravljajo za osamo­svojitev po Titovi smrti, da je on v Celovcu pri Banu pripravljal stanovanje za pobeg Kardelja, da je vso slovensko vodstvo vede­lo za črne fonde TO, tudi Kardelj, Popit in drugi, itd.

S temi lažmi je skušal oprati se­be pred Andjelkovićem glede tega, kar mu očitajo v Sloveniji, se predstaviti kot žrtev. Andjelković pa je bil že dolga desetletja v stalni zvezi s srbsko Udbo (tudi s slovensko in zvezno), večkrat v postopkih, toda nikoli obsojen, imel je velike ČzaslugeÇ kot povojni ugra­bitelj in likvidator, bil je tudi velik tihota­pec. In seveda je o tem, kar se je dogajalo z Ogrizkom na Dunaju, promptno poročal, tudi po telefonu, srbski Udbi.

Dolgo skrivnostna Zelena knjiga

Ogrizek je sicer vedel za Andjelkovićeve povezave z Udbo, a ga je imel za zaupnega prijatelja. Bil je tudi v nerazsodnem stanju, samomo­rilsko razpoložen in psihično strt.

Ogrizek se je po mesecu dni prostovoljno vrnil v Slovenijo, čeprav je sprva nameraval emi­grirati k polbratu v Pariz. Srbska Udba pa je o vsem tem poročala ministru Slavku Zečeviću, ki je bil takrat velik Titov zaupnik. Zato so dali avgusta 1973 pripe­ljati Andjelkovića v Beograd, kjer so ga srb­ski udbovci in vojska mesec dni zasliševa­li, veliko tudi o domnevni slovenski izda­ji.

Pretežno iz tega Andjelkovićevega pri­čevanja so nato udbovci in kosovci sestavili t. i. Zeleno knjigo. Gre za ČavstrijskeÇ depeše, ki so jih prevedli v srbohrvašči­no (v resnici so jih iz srbščine slabo pre­vedli v nemščino), mapa depeš pa je ime­la zelene platnice, od tod Zelena knjiga.


Avtorja knjige Rado Pezdir in Igor Omerza

Našli so jo kosovci v blagajni avstrijske­ga vojaškega atašeja. Seveda je niso tam našli, ampak so jo sami ponaredili in na­to posredovali politikom. Nastala je velika afe­ra, brez javnosti seveda.

Slovensko vodstvo o tem sploh ni nič vedelo, dokler obramb­ni minister Nikola Ljubičić tega ni povedal Edvardu Kardelju 29. novembra 1973, te depeše pa je nato Ljubičić predal v Beogradu Stanetu Dolancu.

V Sloveniji so se držali za glavo, ker ni bilo nič res in od kod Avstrijcem takšni podatki. Slovensko vodstvo je bilo namreč popolno­ma lojalno Titu in Jugoslaviji in tudi ni bilo obveščeno o zbiranju črnih deviz za TO.

Ogrizkove izmišljije so le odkrili

Kmalu so ugotovili, da so večji del teh de­peš čveke, ki jih je Ogrizek natvezil Andjelkoviću na Dunaju. Silvo Gorenc je namreč kot zvezni šef Udbe Andjelkovićevo beograjsko pri­čanje pod roko izročil slovenski Udbi, za­to so Andjelkovića zaslišali tudi v Ljubljani in ugotovili, da so njegove ČresniceÇ plod Ogrizkovih laži. Zato so aretirali Ogrizka z obtožbo, da je rušil ustavno ureditev Jugoslavije, kar je lahko pomenilo tudi smr­tno kazen.

Takrat se je stvar zaostrila, saj je vojska očitno skušala odstraniti takra­tno slovensko vodstvo, ker naj bi to pripra­vljalo osamosvojitev. Slovensko vodstvo se je tega ustrašilo. Zadevo je prevzel novi šef slovenske Udbe Janez Zemljarič in v preiskavo vključil lingviste, ki so nesporno do­kazali, da gre za falzifikat. Tudi vsebinsko je slovenska Udba dokumentirala, da gre za laži.

Broz Tito je ustanovil partijsko komisijo, ki je po nekaj mesecih raziskovanja prav tako ugotovila, da gre za ponaredek. Niso pa se spuščali v to, kdo je to naredil.

To je samo del pojasnil Igorja Omerze in Rada Pezdirja o vsebini knjige Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB. Izšla je pri Podjetniški analitiki (Rado Pezdir, s. p.).

Fotografije Polona Ananzo