Po več kot letu dni zatišja je konflikt znova izbruhnil prejšnji petek, ko je Izrael ubil visokega predstavnika Palestinskega islamskega džihada, s katerim naj bi preprečil bližajoči se teroristični napad v Izraelu. V nasilju, ki je sledilo, je bilo v Gazi ubitih več deset Palestincev, izstreljevanje stotine in stotine raket pa je popolnoma ohromilo življenje v raketam izpostavljenem delu države.

Izbruhu nasilja se tokrat ni pridružilo palestinsko gibanje Hamas, ki naj bi imelo veliko administrativnih težav pri upravljanju Gaze. Podoben interes ima tudi mednarodna skupnost, ki si ob vojni v Ukrajini in zaostrovanju razmer v okolici Tajvana res ne želi dodatnega konflikta. Po posredovanju Egipta so se razmere naposled umirile. Toda kaj se v tem sporu sploh da storiti, da nasilje morda že jutri ponovno ne izbruhne?

Cerar: Dolga leta se je zdelo, da je rešitev na dlani

Kot v daljšem komentarju za spletno Družino pravi upokojeni veleposlanik Božo Cerar, je v tem trenutku težko soditi, ali je bil tokratnemu prelivanju krvi razlog preprečitev napada na izraelske cilje, ki naj bi ga izvršil PIJ. Po drugi interpretaciji pa se je za vojaško akcijo, v kateri sta bila ubita dva voditelja PIJ, predsednik izraelske vlade Yair Lapid odločil za to, da bi se dokazal in utrdil položaj pred novembrskimi parlamentarnimi volitvami.
"Tako ali drugače, še eno medsebojno obstreljevanje je še enkrat pokazalo na vso tragedijo izraelsko-palestinskega spora, ki mu ni videti konca. Dolga leta se je sicer zdelo, da je rešitev na dlani in da je potrebno na eni in drugi strani samo dovolj modrosti in jo sprejeti. Misli se na rešitev, ki temelji na ustreznih resolucijah OZN, mednarodnem pravu in dosedanjih dogovorih med Palestinci oziroma Arabci in Izraelci. Rešitev torej v obliki dveh držav, ki v tem delu Bližnjega vzhoda v miru živita druga ob drugi – Palestine in Izraela. Te modrosti in enotnosti pa v vseh teh letih ni bilo zdaj na eni, zdaj na drugi strani," poudarja Cerar.

Poleg tega so Palestinci še naprej notranje razklani. Gibanje Fatah (ki obvladuje Palestinsko avtonomno oblast na Zahodnem bregu Jordana) je tako v devetdesetih letih spoznalo, da je treba rešitev v sporu z Izraelci iskati po politični poti.

V nasprotju z njim gibanje Hamas, ki obvladuje enklavo Gazo, podobno kot veliko šibkejši PIJ, Izraelu ne priznava pravice do obstoja in misli, da pot do miru in samostojnosti ne pelje preko pogajanj, ampak preko oboroženega spopada, še dodaja Cerar.

P. Peter Lavrih: Gaza skorajda nima zaveznikov

Kot ob svojih obiskih Svete dežele opaža pater Peter Lavrih iz Komisariata za sveto deželo, ima takšen pristop katastrofalne posledice. Iran tako skrbi za dostavo orožja v Gazo preko zvrtanih rovov v globinah sinajskega peska. Le te Izrael občasno razstreljuje, Gaza pa vrta znova. Prinesene rakete iz Gaze nato izstreljujejo na bližnja izraelska ozemlja. Te rakete pa pogosto sploh ne poletijo iz Gaze, ampak zaradi napak padejo k njim nazaj in povzročajo številne civilne žrtve.

"Zadeva je skoraj smešna, kajti ta način boja proti elitni Izraelski armadi, je prava norost. Po drugi strani pa pristanek na kakršnekoli pogovore ne obstaja", poudarja p. Peter Lavrih.

"Ob premnogih srečanjih z Arabci tako na Izraelski strani, kakor za Arabci na palestinskih ozemljih (Samarija, Jeriha, Betlehem), dobim enak odgovor na vprašanje: »Kaj pa vaši v Gazi?«, je odgovor: »Pusti norce!«. Naši mediji so pri poročanju premalo jasni. Naj zapišem v številkah. V Izraelu živi cca 2,5 milijona Arabcev, ki so izraelski državljani z vsemi državljanskimi pravicami, razen obveznega služenja vojaščine, če pa želijo, so lahko v policiji. Tem Arabcem je za Gazo prav malo mar."

Kot poudarja Lavrih, spor med Izraelci in Palestinci ne obstaja na vseh področjih. Sodelovanje v dobrem pomenu besede je še zlasti z Betlehemom in Jeriho. Tam Palestinci pogosto dobijo delo in od tam imajo na svoja ozemlja napeljano elektriko in vodo. Na teh ozemljih imajo prebivalci večinoma jordanske potne liste. Ta država je bila do leta 1967 tudi lastnica omenjenih ozemelj, vendar se jim je sedaj tudi uradno odpovedala, tako da s tega stališča med državama ni spora.

Po mnenju Lavriha probleme proizvaja predvsem Gaza sama ob celostni podpori iz Irana: Pozitivni premik bi po njegovem bil, da bi se Palestinci politično združili brez terorističnega Hamasa. Vendar pa le tega trenutno politično vodstvo na preostalih palestinskih ozemljih ni sposobno ukrotiti.

V politiki Izraela ni pričakovati sprememb

Da bo do določenih prebojev prišlo na račun Izraela, pa tudi ne gre pričakovati. Kot opaža profesor Boštjan Udovič iz katedre za mednarodne odnose na FDV, Izrael glede tega že 25 let vodi isto politiko, in to ne glede na to, kdo je na oblasti. Zato kljub menjavam vlad (ki so v zadnjem času pogoste) ni pričakovati sprememb. Poleg tega že vse od devetdesetih let, ko je bil spor morda najbližje svoji rešitvi, status quo tudi ustreza obojim političnim elitam (saj se večina njih „hrani“ s tem statusom), še dodaja Udovič.