Foto: Tatjana Splichal


Lani v tem času smo bili na kratkem oddihu na Hrvaškem. Kraj, kamor hodimo, je majhen in še manjša je cerkvica na hribu nad vasjo. Nima stalnega župnika in tam običajno mašujejo župniki iz sosednjih večjih krajev, včasih pa pride maševat tudi kateri od menihov iz bližnjega samostana.

Tisti dan, ko smo bili pri maši, je maševal starejši upokojeni duhovnik. Poleg tega, da je bil že precej v letih, je bilo opazno, da ima tudi Parkinsonovo bolezen. Pri hoji, poklekih in celo listanju knjige se je videlo, da ima težave. Tresle so se mu roke in verjetno ga je ob premikih tudi bolelo. Kljub temu se je trudil za vsak gib in obred celotne maše. Trudil se je, da bi vse naredil kar najbolje. Maševal je zavzeto in skrbno; nobena beseda ali gib mu nista bila odveč. Kljub tako hudim omejitvam, ki so mu jih prinesla leta, v sebi ni izgubil svojega poslanstva, temveč ga je – kot je kazalo – kvečjemu še okrepil.

Med obhajanjem mu je roka odpovedala

Tisti dan pa nas je navzoče pri maši še posebej nagovoril. Nagovoril nas je z majhno kretnjo, ki bi lahko ostala neopažena, če ga ne bi stala toliko truda. Zgodilo se je med obhajanjem. Običajno obhajanje mu ni delalo toliko težav; njegove kretnje so bile z leti utrjene in jih je zmogel. Ko pa je pristopil moj najmlajši sin, ki takrat še ni bil pri prvem obhajilu, bi ga moral pokrižati na čelo. Takrat mu je roka odpovedala. Ni zmogel narediti kretnje križa. Trudil se je, roka se mu je tresla, a otrokovega čela ni našla. Vsi v cerkvi smo zaznali njegov trud, si na tihem morda celo želeli, da bi od daleč zamahnil z roko in bi ta njegova kretnja pomenila enako. Toda ne on. Še in še je poskušal, nato pa le našel otrokovo čelo in vanj vtisnil dve jasni in odločni potezi.

Opisani dogodek mi je dal misliti, kako ostareli duhovnik v svojem duhovništvu še vedno čuti poslanstvo in žar. Ostaja dosleden in zavzet v malenkostih, zato so njegove maše pridobile sijaj. Za Boga se potrudi v najmanjši cerkvi in ob enem samem otroku. In enaki smo v svojih poslanstvih prav vsi. Najbolj pričujemo in svojo ljubezen izkazujemo s povsem drobnimi dejanji.