Znani ljubljanski odvetnik Radovan Cerjak v knjigi Svoboda in upanje skozi literarno pripoved slika dogajanje ob koncu druge svetovne vojne in po njej.

Sin se sprašuje se, kaj se je zgodilo z očetom, kje so ga umorili

V pripovedi sledimo usodi domobranca Franceta, ki se je konec maja 1945 skupaj z drugimi domobranci znašel v Vetrinju pri Celovcu in bil izdajalsko vrnjen v »osvobojeno« Jugoslavijo.

V okolici komunističnega taborišča Teharje je doživel kruto usodo. Hkrati pa v nadaljevanju spremljamo zgodbo njegovega sina Franclja, ki je kot mlad fant odšel v tujino, si tam ustvaril novo življenje, uspel kot podjetnik, a hkrati ga je ves čas obremenjevala usoda očeta.

Sprašuje se, kaj se je zgodilo z njim, kje so ga umorili, kje ležijo njegovi posmrtni ostanki.

Pripoved močno spominja na življenjsko zgodbo Franceta Turšiča

Pripoved močno spominja na življenjsko zgodbo Franceta Turšiča, ki jo je opisal v knjigi Med norci, zločinci in ljudožerci (samozaložba, 2017), a ji je Cerjak dodal še zgodbo bolj ali manj izmišljenega lika Boštjana, ki pa ima veliko skupnega z resničnostjo.

Razgalja in nazorno prikazuje vso tragiko tistega časa, ko je ob koncu druge svetovne vojne en totalitarizem zamenjal drugega. Prišla je sicer t. i. svoboda, v njej pa človeška življenja niso bila prav nič vredna in te je že ena napačno izrečena beseda stala življenja ali pa večletnega gnitja v delovnem taborišču ali zaporu. Zgodilo se je »leto brez sonca«, kot je eni svojih knjig dal naslov dr. Marko Kremžar.

France Turšič Foto: Ivo Žajdela

Knjiga razgalja zločinskost totalitarnega komunističnega sistema

Gre za literarno delo, ki v veliki meri spominja na resnično pričevanje, saj v njej nastopajo resnični zgodovinski liki. Hkrati je avtor zgodbo še nekoliko domišljijsko začinil.

Kljub temu odlično razgalja vso zločinskost prejšnjega totalitarnega komunističnega sistema. Sporoča nam, da sta resnična svoboda in demokracija nekaj, za kar si je treba vseskozi prizadevati.

France Turšič (desno) med simbolnim pogrebom umorjenih na Teharjah v Begunjah pri Cerknici. Foto: Ivo Žajdela

Knjiga Rudija Šeliga Prehajanja

Založba Nova obzorja je ponatisnila tudi knjigo Rudija Šeliga Prehajanja. Knjiga, ki po treh desetletjih doživlja ponatis, je zbirka avtorskih izjav, protestov in nagovorov med marcem 1987 in oktobrom 1990.

Kot je v predgovoru zapisal Jože Biščak, so zapisi Rudija Šelige neprecenljiv dokument za razumevanje predosamosvojitvenega obdobja, kot ga je doživljal eden najbolj pronicljivih in svobodoljubnih srednjeevropskih mislecev tistega časa.

Šeligo se nikoli ni odpovedal glavnemu vodilu: uresničitvi človekovih pravic in svoboščin. V esejih, spisih, nagovorih in pismih je vedno znova opozarjal, da sama sprememba sistema ne prinese avtomatično tudi sprememb v glavah.

Na mednarodnem simpoziju v Gradcu oktobra 1990, pol leta po prvih demokratičnih volitvah, je zapisal: »kot da drugačen sistem, drugačna politika, druga oblast proizvajajo enako občutje sveta: čakalniško in prehodno«.

Tudi zato se je aktivno vključil v politiko, bil je med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in leta 1990 izvoljen v takratno skupščino.

Nacionalna televizija je še vedno levičarska trdnjava

Napadli so ga, predvsem, kot je zapisal, »ena najbolj trdnih ideoloških trdnjav, slovenska televizija«, češ da bi moralo Društvo slovenskih pisateljev (DPS), katerega predsednik je bil, zavzeti apolitično držo.

A trden in neomajen, kot je bil, je pogumno in z jasnimi besedami povedal, da je njegova vrednota svobodna oseba, kar pomeni, da se lahko tudi pisatelji odločijo, da se bodo politično angažirali.

Šeligo se je za to zavestno odločil in odločno zagovarjal tudi »očiščenje« v kulturi, ki se mora znebiti socialističnega karakterja. Dandanes bi se zdrznil, ko bi videl, da je DPS iz disidentske organizacije, ki je svoje ime zastavila za boj proti nedemokratičnemu sistemu, spet postalo »idejno orožje progresivnih sil«, kot iz učbenika Borisa Ziherla, češ da mora gledališče izražati »jasno opredeljeni socialistični karakter naše kulturne politike«.

Šeligo bi tudi spoznal, da je nacionalna televizija še vedno levičarska trdnjava, ki zavrača drugačne politične poglede na svet.

Bil je zaveden Slovenec, ki se je bojeval za slovensko besedo in slovenstvo

Iz zapisov je razvidno, da je bil zaveden Slovenec, ki se je bojeval za slovensko besedo in slovenstvo. V nagovoru albanskim kolegom je jasno poudaril, da je »književnost v temelju najprej narodna ali nacionalna in šele v drugi vrsti more postati tudi transnacionalna ali celo univerzalna«.

V poročilu z Dunaja se je ozrl na takratno socialistično skupščino in javno RTV, češ da morajo biti napisi na poslopjih in oddaje samo v slovenščini. Na ustanovitvi Slovenskega kulturnega zbora (1990) pa, da so v Ljubljani še vedno jugoslovanske kulturne ustanove, ki slovensko kulturo potiskajo v provincializem.

Če je v tistem času to zvenelo zelo domoljubno in nacionalno ponosno, lahko danes Šeligo od zgoraj zgrožen opazuje, kako tako imenovana kultura preklica taka prizadevanja označuje za »nacionalistična«, »sovražna«, »ksenofobna«.

Tudi zato je knjiga pomemben dokument, ki dokazuje, da so bili pisatelji v tistem ključnem času brez kančka dvoma naklonjeni slovenski besedi in slovenščini, ne neki intercionalistični ali univerzalistični kulturi.