Ali lahko prezremo kraško polje? Težko, saj je to večja uravnava, obdana s hribi, brez površinskih pritokov. Vode  privrejo na polje izključno iz kraških izvirov, nato pa poniknejo v podzemlje. Če zanemarimo velikost in se omejimo samo na značilno trojko: kraški izvir - površinski tok - ponor, potem se nam razkrijejo tudi nekatere miniaturne zanimivosti. 

Lahko rečemo, da so prav drobnarije posebnost pestre Slovenije, kjer ni dovolj prostora za velike zanimivosti. Slovitega Grand Canyona v Koloradu ne bi mogli stlačiti na razdaljo od Kopra do Murske Sobote, Slovenijo bi morali podaljšati še za 150 km!

Tokrat bomo obiskali eno takšnih drobnih posebnosti. Leži čisto blizu glavne ceste med Malimi in Velikimi Laščami. Gotovo se je marsikdo med vami, ki berete te vrstice, peljal mimo, ne da bi slutil, da je v neposredni bližini skrita kraška znamenitost. Pa jo razkrijmo!

Ko se iz ljubljanske smeri dvignemo do Malih Lašč, se pred nami odpre uravnava, zagledamo že značilna zvonika cerkve v Velikih Laščah. Na desni strani ceste so posamezne hiše, polja in travniki, nato pa razmeroma blizu ceste zagledamo skupino grmovja in drevja. Tu je skrit cilj našega iskanja. Skrit je tako dobro, da se bomo prvič grmovju približevali z negotovostjo, saj ni prav nobenega namiga, da bi bilo v goščavi kaj posebnega. Šele ko že zadenemo na grmovni rob, se pokaže uhojena stezica, prvi znak, da smo na pravi poti. Potopimo se v zelenje in nenadoma se razakrije presenetljiva slika: pred nami zazija luknja, v katero se lahko previdno spustimo po stezici. Na levi strani izpod skale izvira voda, ki po nekaj metrih spet ponikne; torej uzremo pred seboj vse tri značilne gradnike kraškega polja. Seveda je vse tako majhno, da zveni izraz 'polje' v tem primeru čisto neprimerno. To je udorna dolinica, ko se je jami podrl del razmeroma tankega stropa.



Najlepši pogledi so v času, ko drevje ni olistano, sicer pa listni zastor še bolj skriva to kraško zanimivost. Bližina razkriva nadaljnje podrobnosti. To so zgodnje pomladanske rastline: na primer podlesne vetrnice, teloh, zvončki in jetrnik. Vsako pomlad me prvi cvetovi navdušujejo z življenjsko silo, ki je ne moreta ustaviti niti kasni sneg niti morebitna zmrzal.  

Takšna bi morala biti naša vera, s trdnim prepričanjem v svojo rast in poslanstvo. Ne glede na okoliške razmere, ne glede na čas, v čim bolj bogatem izpolnjevanju podarjenega življenja. Vse to pomladansko kipenje življenja nas dviguje k Stvarniku, ustvarja hrepenenje po stiku z njim. Ali ni to že spodbuda za molitev? Pomladni čas najbolj prepričljivo govori, kako življenje premaga smrt, da je za vsakim križem prazen grob, da je vse ustvarjeno večno. Z zrenjem v preprost, a popoln telohov cvet postajajo besede težke, nerodne, zapletene. Skratka, odvečne.

Molitev je lahko podobna spregledanemu kraškemu polju. Velikokrat gremo mimo, ne da bi se zmenili zanjo. Potem pa jo odkrijemo na novo, ko nam razkriva nove globine, odkriva nova presenečenja, odpira nova obzorja. Brez izumetničenja, brez okraskov ? šepet čiste preprostosti, o katerem pravi psalmist: "To niso besede in niso govori, njihov glas je neslišen. Vendar se njih sporočilo razlega po vsej zemlji in do konca sveta gre ta govorica" (Ps 19,4?5).

Od naše pripravljenosti, tenkočutnosti in pozornosti je odvisno, ali bo uho srca odprto za ta neslišni šepet, saj ga hitro zadušijo hrup lakomnosti, samozadostnosti, malikovanja. Če nas ta hrup ogluši in oslepi, ni težko spregledati - ne le kraškega polja - ampak tudi stiske bližnjega, svetlobe božje dobrote v temačni pokrajini vsakdanjosti, veselja upanja ob praznem velikonočnem grobu.  Objemimo torej svet, ki je svet, ker ga je Jezus s svojim križem odrešil, in se pridružimo veselju življenja.

Dostop:

Iz ljubljanske smeri se odpravimo do Malih Lašč. Pred nami se odpre uravnava, zagledamo že značilna zvonika cerkve v Velikih Laščah. Na desni strani so polja in travniki ter skupina grmovja in drevja. Tu je skriti cilj našega iskanja.