Drežnica in nad njo Krasji vrh

Reka Soča se med Bovcem in Kobaridom umakne daleč na zahod, saj ji pot proti jugu zapira blizu deset kilometrov dolg greben Polovnika. Ta je v primerjavi s sosednjim, podobno razpotegnjenim Kobariškim Stolom v vršnem delu bolj razčlenjen in valovit. Njegova skalnata in travnata pobočja na jugu padajo skoraj navpično v dolino, nekoliko položnejša severna stran pa se hitro potopi v temačen gozd. Polovnik ni samo na videz nedostopen in odmaknjen, temveč je tudi v resnici tak. Med vrhovi v njem je namreč po označeni planinski poti dostopen samo najvišji Krasji vrh na vzhodu, drugi deli tega slikovitega grebena pa le redko dočakajo planinski obisk.

Ko nas vijugasta cesta iz Kobarida prek Drežnice pripelje v Drežniške Ravne, zavijemo pri dveh kažipotih v desno in nadaljujemo do pašnika nad vasjo. Pri betonskem koritu z vodo pustimo avto, gremo do ovinka in poiščemo stezo, ki se brez omahovanja požene navkreber. Kmalu se znova pridružimo cesti, vendar tudi tokrat ne ostanemo dolgo na njej. Ko se drevje na levi razmakne, smuknemo z nje, a jo pozneje še nekajkrat prečkamo. Hodimo v zavetju grmičevja in drevja, ki pa nista tako gosta, da ne bi mogli tu in tam s pogledom objeti v meglice ogrnjenega Krna.


Med vzponom na Krasji vrh lahko obiščemo slikoviti planini Zapleč in Zaprikraj

Po približno tričetrt ure hoje prispemo do razcepa. Če bi se nam mudilo, bi nadaljevali naravnost navkreber, tako pa se nam zdi škoda izogniti slikovitima planinama Zapleč in Zaprikraj, ki se razprostirata pod strmimi travnatimi pobočji Krnčice. Sledimo oznakam Poti miru – najprej po cesti, ko ta izgubi betonsko prevleko, po stezi, nato pa znova po cesti, ki nas naposled pripelje do kovinskih vrat.

Na planini Zaprikraj zapustimo Pot miru, ki pelje do bližnjega muzeja na prostem, in krenemo poševno navkreber. Objame nas drevje, svet postane skalnat in valovit. Preskočimo ograjo, gremo mimo lovske koče, nenadoma zavijemo navzdol in se znova pridružimo poti iz Drežniških Raven. Ta se vzpenja v zavetju rjavečih krošenj, prečka manjšo jaso ter se na višini 1450 m naposled razcepi.

Leva pot se kmalu izvije na plano in potegne čez razgiban travnat svet. Globoko pod nami počiva vas Drežnica, še nižje pa vijugasta Soška dolina. Vzpenjamo se poševno med dolgimi svetlorjavimi travami, čez katere vrši hladen zgodnjejesenski veter. S tal odskakujejo kobilice, na goli zemlji mirujejo gosenice in zelenkasti hrošči. Kažipot z nenavadnim napisom Koluji nas zvabi do nekaj minut oddaljenih vojaških položajev iz prve svetovne vojne. Mimo razglednega roba z okroglimi betonskimi podstavki prijadra skupina padalcev, ki jih hitro odnese naprej proti Krnu. Vrnemo se do kažipota in zavijemo navkreber. Zadnji del vzpona je daljši, kot je videti od spodaj, saj se travnato pobočje vztrajno podaljšuje. Ko se ozka stezica končno zavihti na sleme, smo skorajda tudi že na vrhu, kjer je skrinjica z žigom in vpisno knjigo. Če smo prav prešteli, se je avgusta vanjo vpisalo okrog 160 planincev, v prvih trinajstih dneh septembra pa 26.


Pogled s Kobariškega Stola na del Polovnika

Čeprav je Krasji vrh zelo razgleden, nas mrzel veter tako priganja k odhodu, da se le na hitro zavrtimo naokrog. Na jugozahodu vidimo razpotegnjeni Kobariški Stol in Matajur, na vzhodu Krn in greben Krnčice, na severu in zahodu nas obdaja nepregledna veriga v meglo zavitih vršacev, v daljavi na jugu se leskeče morje.

Ker je pot krožna, se z vrha spustimo na severno stran. Steza je sprva razmeroma strma. Koraki hitijo čez skale in travo, dokler nas polagoma ne pripeljejo med grmičevje in ruševje. V zavetju valovitih pobočij prispemo do ostankov iz prve svetovne vojne – ruševin, podpornih zidov, stopnic in zaklonov. Vse je zapuščeno, vendar hkrati tako živo, da se ne moremo otresti občutka, da nam bo zdaj zdaj nasproti prišel samoten vojak v razcefrani uniformi. A nič se ne zgane – tišino prekinja le pritajeno ptičje petje in vršanje vetra.

Ko je vrh že daleč za nami, prispemo do odcepa k snežni jami (ker je pot do nje v zadnjem delu razmeroma strma in blatna, priporočamo previdnost), malo pozneje pa tudi do križišča, kjer se obe poti znova združita. Naprej ni skrivnosti. Do izhodišča se vrnemo po poti vzpona, le planinama Zaprikraj in Zapleč se lahko izognemo.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi Marijinega Vnebovzetja v Kobaridu je maša vsako nedeljo ob 7.30 in ob 10.30, v župnijski cerkvi srca Jezusovega v Drežnici pa ob 7. in 10. uri.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Drežniške Ravne

Višinska razlika: 950 metrov

Dolžina vzpona: 3 ure

Opis poti: Od betonskega korita z vodo nad Drežniškimi Ravnami krenemo po označeni stezi, ki večkrat prečka gozdno cesto proti planini Zapleč. S sosednje planine Zaprikraj nadaljujemo do razcepa. Na vrh se povzpnemo po levi poti, ki pelje čez travnata pobočja na jugu, vrnemo pa se po drugi strani mimo ostalin iz prve svetovne vojne in snežne jame. Pot je večinoma dobro označena, tu in tam pa vendarle ne bi bila odveč še kakšna markacija

Zemljevid: Julijske Alpe (zahodni del), 1 : 50.000