Kranjska reber je razgledna in lahko dostopna gora v jugovzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Vpeta je v poraščen greben, ki se vleče od prelaza Črnivec (čezenj pelje cesta med Kamnikom in Gornjim Gradom) na severovzhod do 1557 metrov visokega Rogatca. To razgibano sredogorje, ki ga na eni strani omejuje ozka dolina Podvolovljek, na drugi pa nekoliko širša Zadrečka dolina, je razmeroma redko obiskano, čeprav vodi čezenj označena planinska pot. Če imate radi manj obljudene, vendar prijetno domače kotičke našega planinskega sveta, boste tod zanesljivo prišli na svoj račun.

Od gostišča na Črnivcu krenemo čez cesto in zavijemo v levo na dovozno pot do bližnje hiše. Pred njo nas označena steza popelje navkreber v gozd, ki ga v zgodnjem dopoldnevu prežarjajo prameni zlatorumene svetlobe. Razen ravnih debel tu vse diha zeleno: smrekove krošnje s svetlimi vršički, nizko borovničevje, trava. S koreninami preprežena pot se presuka rahlo v desno, preskoči potočka in prečka gozdno cesto. Zgodba s potočki in cesto se pozneje še nekajkrat ponovi, dokler po približno uri hoje ne prispemo na sedlo med Plešivcem in Kranjsko rebrijo.



Cvetja je malo, zato se ga tem bolj razveselimo

Hoja med nepregledno vrsto debel, ki nam zakrivajo razgled, se zdi odraslim navadno enolična, skoraj dolgočasna. Z otroki pa ni tako, saj najdejo povsod na kupe zanimivih reči: palice, ki jih vlečejo za seboj, z njimi brskajo po tleh in udarjajo po deblih; storže in kamenčke, ki jih stiskajo k sebi kot največji zaklad; odpadlo lubje ... Otroci, ki jih še ni okužila porabniška miselnost in pretirana ambicioznost, ne živijo za sladke spomine ne za megleno prihodnost – njihov je sedanji trenutek, zato se jim nikamor ne mudi. Triglav ni v njihovih očeh nič pomembnejši od Kranjske rebri, počitnice na Kanarskih otokih nič imenitnejše od kopanja na Debelem rtiču. Če se tega zavedamo, bomo z našimi malčki letos preživeli čudovito poletje.

S sedla nadaljujemo po mehki poti zložno navkreber. Kmalu pridemo na zaraščajoči se pašnik, kjer poganjajo prifrknjena stebla praproti, trava pa še kaže nadih zimske porjavelosti. Za ozkim pasom drevja se svet dokončno odpre. Steza krene mimo kala čez travnato pobočje, nad katerim štrlijo iz tal nizke skalnate gmote. Ko se povzpnemo do njih, smo že na prostornem vrhu, kjer je tudi kovinska skrinjica z vpisno knjigo.

Zaradi obrobne lege in ravno pravšnje višine je Kranjska reber imenitno razgledišče. Na severozahodu lahko občudujemo najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Med drugim vidimo Kalški greben, Kočno in Grintovec, na tej strani Kamniškega sedla Planjavo, Ojstrico in Dleskovško planoto, na drugi strani Savinjske doline osamljeno Raduho. Najbližja pa je Velika planina, po kateri so raztresene planšarske bajte. Na severovzhodu se razkazuje skalnati Rogatec, pod njim ždi travnata Lepenatka, v ozadju sta Smrekovec in Golte. Na jugovzhodu se čez obzorje preteguje gozdnata Menina, izza nje sramežljivo pogleduje Kum z antenskim stolpom na vrhu, v dolini počiva Gornji Grad z mogočno cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata. Na jugozahodu se razgrinja Ljubljanska kotlina s Šmarno goro in Rašico, zadaj je nepregleden venec vzpetin in vrhov. Pogled sega vse do Snežnika, ki se zarisuje v megličasti daljavi.


Za Kranjsko reber so značilni kali in lep razgled ( v ozadju vidimo Rogatec)

Kranjska reber ni zanimiva samo zaradi lepega razgleda, ampak tudi zaradi številnih kalov, v katerih te dni mrgoli življenja. Ko smo se sprehodili po označeni poti, ki se spušča proti Kašni planini, smo v treh plitvih kotanjah s stoječo vodo najprej opazili množico paglavcev, ki so nemirno migotali z drobnimi repki.

Skoraj hkrati so našo pozornost pritegnili vodni drsalci – približno poldrugi centimeter dolge plenilske žuželke z dolgimi nogami – ki so preplašeno oddrsali po vodni gladini. Nazadnje pa je prišlo najzanimivejše odkritje: na temačnem dnu je počivalo na desetine planinskih pupkov, ki so ob našem prihodu oživeli in se odmaknili od brega. Prav zanimivo jih je bilo opazovati. Ko smo obmirovali, so te repate, približno deset centimetrov dolge dvoživke postale brezskrbnejše. Nekatere so s svojimi drobcenimi nožicami priveslale bliže, tiste, ki so se lenobno zadrževale na dnu, so se znova umirile. Le vsakih nekaj minut so se dvignile na površje, razgalile oranžni trebuh in se naglo spustile nazaj. Bogve koliko časa je minilo, kajti čas ob takšnih prizorih teče neverjetno hitro, ko se je od nekod primajal še gorski urh. Vsakokrat, ko je ta mala žaba – ki je pri nas tako kot pupki zaščitena – raztegnila krake, so se pokazale živobarvne lise na njenem trebuhu.

Koliko zanimivega je na tem svetu! Če le hodimo naokrog z odprtimi očmi in otroško radovednostjo ...


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja v Kamniku je maša vsako nedeljo ob 7.30 in 9.30, v župnijski cerkvi svetih Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu pa ob 8. in 10. uri.


OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: prelaz Črnivec (med Kamnikom in Gornjim Gradom).

Višinska razlika: približno 530 metrov.

Dolžina vzpona: ura in pol.

Opis poti in težavnost: Večinoma hodimo po širokih gozdnih poteh, pod vrhom pa se svet odpre. Pot je lahka, dobro označena in primerna tudi za družine z majhnimi otroki.

Zemljevid: Kamniške in Savinjske Alpe, 1 : 50.000

25 / 18. junij 2006