Planinstvo je danes del slovenske narodne identitete in pravi slovenski nacionalni šport. Ob tem se le redkokdo zaveda, da še pred dobrimi sto leti ni bilo tako. Nadelane poti so bile redke, steze slabo označene, v redkih planinskih kočah pa so gospodovali v večini tujci.

Kranjska podružnica nemškega in avstrijskega planinskega društva

Planinstvo oziroma turistika je bilo še sredi 19. stoletja domena redkih, večinoma bolje situiranih posameznikov: industrialcev, trgovcev, uradnikov, profesorjev, duhovnikov ipd., ki so si daljše poti iz mest do gora lažje finančno privoščili. Ker je bilo med takimi v slovenskih deželah več Nemcev, so bile nemške planinske društvene organizacije tiste, ki so se prve pojavile v slovenskem gorskem svetu in si ga v skladu z njihovim tedanjim razmišljanjem tudi privzele.

Junija 1871 se je v Ljubljani zbrala večinoma nemška družba ljubiteljev gora pod vodstvom tiskarnarja Ottmarja Bamberga, ki je leta 1874, ko je ta družba že razpadla, ustanovil kranjsko sekcijo Nemško-avstrijskega planinskega društva (DÖaV). So pa Nemce pri postavitvi prve planinske koče, bolje rečeno zavetišča v gorah, prehiteli Slovenci.

Pod vrhom Golice nad Jesenicami je najprej stala t. i. Nemška koča (Kahlkogelhütte), ki jo je leta 1892 zgradilo nemško-avstrijsko planinsko društvo, medtem ko jo je kranjskogorska podružnica slovenskega planinskega društva v letih 1904–1905 postavila na vrhu Golice in jo poimenovala po starosti slovenskih planincev Francu Kadilniku. Obe koči so bili med drugo svetovno vojno zaradi partizanov požgali. VIR: Wikipedija

DÖaV je v slovenskem prostoru pusti­l precej močne sledi

Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani je izdala knjigo Marije Mojce Peternel Ljubiteljem kranjskih Alp!, o kranjski podružnici nemškega in avstrijskega planinskega društva.

Avtorica piše o tem, kako je nemško in avstrijsko planinsko društvo v slovenskem prostoru pusti­lo precej močne in široke sledi. Njegove podružnice, ki so segale ne le globoko v današnji evropski prostor, ampak so te meje tudi presegle, so dolgo časa delale samo za alpsko stvar, sledile so osnovnemu cilju, zaradi katerega je nastalo društvo, ki se ni oziralo na vse izrazitejše politične tokove.

DÖaV je imel v takratnem slovenskem prostoru osem podružnic: Beljaško, Celjsko, Kranjsko, Mariborsko, Goriško, Primorsko in Slovenjegraško. Knjiga ohlapno obravnava Kranjsko podružnico, ki je bila v okviru celotnega društva ena izmed srednje velikih podružnic.

Društvo DÖaV je bilo do zdaj v slovenskem zgodovinopisju redko pred­met znanstvenih razprav. Glede na vso njegovo dediščino, ki jo danes uživamo številni ljubitelji gora in je precej znana v širšem evropskem prostoru, bi lahko zapisali, da po krivici. Morda je gledanje nanj bilo obarvano preveč nemško nacionalno, kar pa ni bil namen njegovega nastanka, piše avtorica.

Zoishütte na Kokrskem sedlu leta 1897, po prvi svetovni vojni so jo preimenovali v Cojzovo kočo. VIR: gore-ljudje.si

Richard Clogg: Kratka zgodovina Grčije

Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani je izdala prevod knjige Richarda Clogga Kratka zgodovina Grčije, ki zapolnjuje pomembno vrzel v Sloveniji, saj gre za zgodovino Grčije od konca bizantinske dobe dalje, poznavanje mlajših obdobij grške zgodovine pa je za slovenski prostor pomembno tudi z vidika razumevanja nam bližnjega balkanskega prostora.

Knjiga izhaja ob stoti obletnici t. i. maloazijske katastrofe, ki je ključno zaznamovala zgodovino in kulturo moderne Grčije. Dotakne se tudi razumevanja makedonskega vprašanja oz. konflikta, do katerega je po razpadu Jugoslavije prišlo med Grčijo in današnjo republiko Severno Makedonijo.

Ilegalni abortusi med obema vojnama

Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani je izdala knjigo Ane Cergol Paradiž Bela Kuga. Ilegalni abortusi in zmanjševanje rodnosti na Slovenskem v obdobju med obema vojnama.

Po prvi svetovni vojni se je v Evropi uveljavil diskurz, ki je ilegalne abortuse opisoval v epidemičnih razsežnostih; tudi slovenski avtorji in avtorice so o problematiki pisali kot o t. i. beli kugi. Čeprav se je število t. i. tajnih splavov zaradi vrste modernizacijskih mehanizmov tedaj resnično povečalo, so po drugi strani posebne družbene okoliščine spodbudile strožji javni pregon tovrstnih rodnostnih praks, ta pa je potem tudi ustvaril zaznave, ki so bistveno presegale realne razsežnosti fenomena.

V knjigi je avtorica predstavila problematiko umetne prekinitve nosečnosti na Slovenskem. Njen fokus je na obdobju med obema vojnama, ko so bile tovrstne prakse potisnjene v ilegalo. Na začetku je orisala razvoj zakonodaje, nato pa raziskala, kakšen odnos so imeli do morebitne legalizacije splava različni akterji v javnem diskurzu. Pri tem se je osredinila na to, kako je ta vprašanja obravnavala medicinska stroka in kako so različna slovenska ženska društva in revije.

V drugem delu se je posvetila tako zasebnim zgodbam žensk kot tudi zgodbam izvajalcev abortusov ter drugih vpletenih oseb. Zasebne mikropripovedi je rekonstruirala s pomočjo sodnih spisov iz mariborskega in celjskega okrožnega sodišča.