Naslovna beseda te rubrike – logos – ni kar tako. Beseda ima v grščini lahko povsem nevtralen pomen, označuje besedo, govor, smisel ali razlog. A čemu posebno mesto za »besedo« ali »govor« v časopisu, ki je že sam na sebi poln besed in govora? Kristjani seveda vemo, da Logos (z veliko začetnico) označuje tisto Besedo, ki je (bila) v začetku in »po kateri je vse nastalo« in kar je nastalo brez nje, je bilo nič, v njej pa je (bilo) življenje. Istovetenje Logosa – Besede s Kristusom, drugo Božjo osebo, pa ima dolgo in zelo zanimivo ozadje.

Naj za priokus (res površno) omenim samo starodavnega temačnega modreca Heraklita, v čigar (na videz) nelogičnih izrekih se kaže zahteva po predanosti notranjemu in skrivnemu pred varljivo (ali ničevo?) telesnostjo zunanjega sveta. »Skrita ubranost je močnejša od vidne,« pravi, pri čemer skritost meri na božje. Naš svet, svet mnogoterosti in razbitosti, je varljivi odsev sveta bogov; ta svet pa je tudi preplet ugank in nasprotnosti. A modre...