Kozolec in stog – kulturna dediščina
Kozolec in stog – kulturna dediščina
Razvojna agencija Zgornje Gorenjske skrbi tudi za ohranjanje etnološke dediščine. Izdala je knjigo Od stoga do kozuca.
Kozolec z obdevanim fižolom in žitom v Hrastju, 1967. Foto: A. Ignaščenko, vir Gorenjski muzej
Stog in kozolec sta (bila) načina za sušenje in spravljanje sena, žit in drugih pridelkov.
Stog ima enostavno obliko. Zložiti snopje v stog ali narediti stog sena pomeni, zložiti snopje, slamo ali seno v visoko stožčasto kopo. Skupaj ga drži debelejši kol na sredini, iz katerega štrlijo štrclji (ostanki vej), prav ti pa seno ali slamo držijo skupaj.
Kozolec je veliko bolj zapleten način shranjevanja sena, slame, žit in drugih pridelkov ter kmetijskih pripomočkov.
Včasih je bil kozolec sestavni del gospodarskih poslopij na kmetiji
Kozolec velja za eno izmed slovenskih značilnosti, čeprav ga najdemo tudi drugod po Evropi, le v drugačni obliki. Kozolec je bil nekdaj sestavni del kmetije, postavljen blizu doma ali med travniki in polji. Za njih se je zanimal že Janez Vajkard Valvazor, danes pa jih v svoj objektiv radi ujamejo fotografi, kot motiv jih uporabljajo slikarji, so tudi predmet raziskav in proučevanja raziskovalcev z različnih področij.
Za vsak del Slovenije je značilna druga oblika kozolca
Kozolci so si po obliki, velikosti in namembnosti zelo raznoliki. Največ je dvojnih oziroma toplarjev, kozolcev na kozla in nizkih.
V Zgornjesavski dolini, na Sorškem in Kranjskem polju prevladujejo enojni kozolci. Na Dolenjskem in jugozahodnem delu Štajerske, v severnem delu Primorske, Škofjeloškem hribovju, na Notranjskem, v Beli krajini, na Koroškem ter v okolici Ljubljane pa je največ toplarjev.
Zunanja podoba, material, velikost in okrasitev kozolca oziroma sušilne naprave so bili odvisni od lastnika oziroma naročnika ter njegovih finančnih sredstev in seveda mojstra, ki je kozolec postavljal. Motivi na kozolcih so rastlinski, živalski, nabožni ali liki iz kart, kot so pik, kara, srce in križ.
Poznamo več vrst kozolcev
Kozolci so samostojno stoječe stavbe ali prislonjeni k drugi stavbi. Po navadi so v celoti iz lesa, razen kritine, ki je opečnata ali slamnata. Še posebej poslikave so bile jasen pokazatelj, kako premožen je lastnik kozolca.
Geograf Anton Melik (1890–1966) je ugotovil, da je največ detajlov nastalo v prvih treh desetletjih 20. stoletja, in sicer v okolici Mirne, Mokronoga in Litije.
Po drugih evropskih državah kozolci nimajo streh in so namenjeni le za sušenje, medtem pa imajo slovenski kozolci veliko širšo namembno.
Po večini imajo streho in so namenjeni za sušenje žita, sena, koruze, lana, konoplje, stročnic, odrezkov gomoljnic, praproti idr., pa tudi za shranjevanje različnega orodja, strojev, desk in žita. Slovenska oblika kozolca se pojavlja tudi v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem.
Poznamo več vrst kozolcev, in sicer stegnjenega ali enojnega, vezanega ali toplarja, kozolec na kozla, prislonjeni kozolec, stog in brez strehe.
Kozolec v Srednjem Vrhu nad Martuljkom, 1963. Foto Jaka Čop, vir Gorenjski muzej
Kozolec je nezgrešljivi del slovenske etnološke dediščine
Razvojna agencija Zgornje Gorenjske je izdala vsebinsko bogato publikacijo (104 strani) Od stoga do kozuca, ki bo poslej priročnik za rabo in vzdrževanje kozolcev na območju projekta Arhitektura gorenjskih vasi.
Več avtorjev predstavlja več področij. Saša Roškar piše o kozolcih v projektu Arhitektura gorenjskih vasi.
Osrednji avtor je arhitekt Borut Juvanec, ki v prvem poglavju predstavi kozolec na Gorenjskem, v drugem pa tipologijo kozolcev na Gorenjskem na izbranih primerih.
Nina Kobal je objavila analizo popisa kozolcev na Gorenjskem v letu 2019.
Klemen Klinar piše o kozolcu kot delu nesnovne kulturne dediščine.
Sedem avtorjev je raziskalo les in dendrološko datiralo izbrane kozolce z Gorenjske.
Borut Juvanec piše vzdrževanju kozolcev in objavlja pregledno dokumentacijo.
Knjiga vsebuje veliko fotografij, risb in arhitekturnih izrisov izbranih kozolcev.
Stegnjeni kozolec, Plavški Rovt, 2019. Vir: RAGOR
