Jezikoslovec, ki z raziskovanjem razvoja slovenščine od 16. stoletja naprej po eni strani koplje po preteklosti (predlani je izšla monumentalna knjiga Stati inu obstati, v kateri je popisal prvih 50 slovenskih tiskanih knjig), po drugi strani pa z novimi jezikovnimi portali kot sta Fran in Franček, katerih idejni oče in urednik je (lani sta skupaj dosegla blizu 100 milijonov iskanj) ter z izdajo slovnic za mladostnike (Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat) skrbi za slovenski jezik danes in za prihodnost. Na mednarodni dan maternega jezika 21. februarja so premierno pokazali štiri kratke filme Neverjetne dogodivščine slovenskega jezika, z njimi so želeli, kot pravi, spodbuditi jezikovno kulturo, predstaviti uporabnost jezikovnih priročnikov in opozoriti, kako zelo smo navajeni na samoumevnost vsakdanjega sporazumevanja.

Nekaj misli iz intervjuja v tiskani številki Družine (9/2023)

*o »kondiciji slovenskega jezika:

Kozma Ahačič: Če gledamo z zgodovinskega vidika, je slovenščina v vrhunski formi, dejansko ji še nikoli ni šlo bolje. Po dolgih stoletjih lahko »nastopa« na vseh prizoriščih, tudi v tujini, na primer v evropskem parlamentu. A ker je slovenščina v formi uspešnega športnika, je tudi v skušnjavi, da gre za en mesec na dopust, leži, uživa nekvalitetno hrano in izgubi kondicijo. Tako kot pri športniku je treba tudi pri jeziku ves čas vlagati v dobro »pripravljenost«; če kondicije ne vzdržujemo, se stanje poslabša. Pri tem pa lahko vsak od nas spremlja tudi njene občasne poškodbe, padce, zlome, zvine, ko s slovenščino kaj ne gre v pravo smer. Tu pa smo na delu raziskovalci, jezikoslovci, ki se zanimamo za jezik ves čas in ki moramo imeti načrt za kondicijsko usposabljanje vsaj za naslednjih 10 ali 20 let.

*o tem, kako danes skrbijo za slovenščino »čez deset let«

Kozma Ahačič: Jezik je podoben organizmu, ves čas se spreminja in razvija. Slovenščina je danes podoba zrelega jezika. Sprememb v takšnem jeziku ne določamo jezikoslovci, določa jih svet, v katerem živimo. Mi ga popisujemo, usmerjamo z nasveti in skušamo odgovarjati na trenutne izzive. Ti so drugačni kot nekdaj, a nič manj kompleksni. Primer? Tudi k nam prodirajo ponudniki pretočnih storitev za gledanje filmov in drugih oddaj. Nekateri omogočajo podnapise v slovenščini in se občasno vidno trudijo za kvaliteto, nekateri omogočajo podnapise, pa se ne trudijo, največji, Netflix, pa podnapisov v slovenščini sploh nima. Danes je to za nas še obstranski problem, a če pogledamo številke iz Združenih držav Amerike, lahko dokaj utemeljeno predvidevamo, da bomo čez 10 let gledali televizijo skoraj samo prek pretočnih storitev. Predstavljajte si televizijo brez slovenščine! Zato se danes borimo za tisto, kar bo čez deset let. Podobno je bilo s slovenščino pri Windowsih, na Googlu in Androidu. Pri teh smo reagirali hitro, zato sta danes v slovenščini, pri Applu smo zamudili pravi čas in še po desetih letih smo v škripcih, kako rešiti problem, ki bi ga tedaj zlahka.

*o krilatici »za jezik nas skrbi«:

Kozma Ahačič: Če se navežem na svetopisemsko govorico, smo, tudi kar se slovenščine tiče, pozabili na besede vera, upanje, ljubezen, v ospredje pa postavili besedi strah in kritika. Če to ne more delovati v človeškem življenju, tudi pri organizmu, kot je jezik, ne deluje. Jezikovni pouk, ki temelji na strahu pred napakami, ki temelji na tem, da lahko o jeziku razmišljamo samo tako, da ga kritiziramo, da smo ga sposobni videti, če se spet izrazim svetopisemsko, samo kot zlo – to na dolgi rok ne gre. Zlasti ne gre v okoliščinah, ko se je slovenščina iz zelo uniformirane javne rabe, ko nismo imeli niti lastne države, transformirala v jezik, ki je polno zastopan v zelo različnih odtenkih sodobne digitalne družbe. Verjamem, da se mnogim zdi, da je stanje na področju jezika postalo kaotično, v resnici pa je postalo normalno. Vsak odrasel, vsak polno funkcionalen jezik namreč deluje na tak način. Primera iz vsakdanjega življenja: če smo pred 30 leti v jeziku še lahko nosili uniforme kot v kakšni angleški šoli, smo zdaj dobili možnost, da se oblačimo v različne obleke. Pa to ne pomeni, da se sedaj oblačimo slabo, nekvalitetno ali grdo.

*o vlogi lektorjev v sodobnem jeziku:

Kozma Ahačič: Bistveno drugačna kot še pred desetletjem. Včasih je šlo vsako besedilo pred objavo ali preden je bilo javno prebrano čez lektorjeve roke, lektorji so bili celo nekakšna potuha, zanašali smo se nanje. Mnoge javne osebe zato niso dovolj vlagale v svoj jezik. Pojav komuniciranja javnih oseb prek družbenih omrežij je v celoti razgalil njihovo jezikovno neznanje. Nekateri politiki in druge javne osebnosti se v svojih objavah dobesedno sramotijo z neznanjem slovenščine. Tudi zato, ker so imeli v nekem času potuho v lektorju. Lahko rečem, da družbena omrežja po eni strani negativno vplivajo na podobo knjižne slovenščine, po drugi pa nas silijo k več znanja, če želimo dajati v javnosti ustrezen vtis. Tudi sodobne tehnologije so naklonjene jezikovnemu znanju: pregledovalniki besedila, prevajalniki ali prepoznavalniki govora zahtevajo in bodo zahtevali od nas določeno jezikovno znanje. Glede na vse to se je spremenila tudi vloga lektorjev in prevajalcev. Njihov pomen je v resnici še večji, saj se jim ni treba več ukvarjati z najosnovnejšimi napakami, niso več zgolj pregledovalci besedil, nekakšni »stroji« za odpravljanje napak. Danes takšne stroje imamo, zato je tudi lektor vedno bolj jezikovni svetovalec, jezikovni urednik.

*o spreminjanju pomena besed … in kako se v tem kontekstu spreminja beseda »post«:

Kozma Ahačič: Besedo post smo prevzeli iz nemške besede, ki je sprva pomenila 'trdnost, vzdržljivost'. Nekdaj je bila to tuja beseda, danes jo občutimo kot neločljivi del slovenščine. Morda pa nam res pove nekaj o našem času. Če je bil od samega nastanka slovenskega knjižnega jezika njen pomen vezan na odpoved hrani ali mesu iz verskih vzrokov, jo danes iskalniki najprej povežejo z lepim telesom, hujšanjem in zdravjem. Post sodobnega človeka pa bo verjetno vedno bolj povezan z odpovedjo zapravljanju časa na mobilnih telefonih in tablicah.

Celoten intervju si lahko na spletu preberete tukaj.