Kožljek, ki je od središča Ljubljane v zračni črti oddaljen le slabih dvajset kilometrov, leži v jugozahodnem delu Polhograjskega hribovja. Pod njim globoko v dolini vsak na svoji strani vijugata potoka Mala voda in Šujica, po njegovih prisojnih pobočjih pa je raztresena vas Samotorica. Vrh je lahko dostopen in razgleden, vendar manj oblegan kot najbolj priljubljeni vrhovi v Polhograjskem hribovju. Izlet nanj je zelo primeren za zgodnjo pomlad, ko je že skrajni čas, da svoje telo prebudimo iz zimskega spanja.



Na podružnični cerkvi sv. Kancijana nad Vrzdencem je naslikana freska, ki prikazuje sv. Krištofa. Legenda pripoveduje, da je ta svetnik prek deroče reke na ramah prenašal popotnike. Nekoč je v vodo zakoračil z otrokom, ki je z vsakim korakom postajal težji. Krištofu se je zdelo, da mu na rame pritiska ves svet, tedaj pa se je otrok oglasil in se mu predstavil: »Več kot ves svet nosiš. Nosiš tistega, ki je ustvaril nebo in zemljo.« Kadar nas pestijo težave in skrbi, se tudi nam včasih zdi, da je teža na naših plečih neznosna. Med sprehodom po naravi tega navadno ne čutimo tako močno – še posebej, če se pot obrne navkreber in se moramo za vsak korak vsaj majčkeno potruditi.

Nekaj deset metrov za cerkvijo sv. Kancijana je razpotje. Pot na Koreno zavije v desno, kažipota z napisom Kožljek in Samotorica pa nas popeljeta v levo na kolovoz, ki se vzpenja ob potoku. Zagrne nas drevje. Iz rjavih tal pogledujejo zvončki, med golimi vejami ščebetajo sinice. Pri lovski preži, ki se skriva v krošnji, se pot odmakne od potoka in travnate strmali nad njim. Na naslednjem razpotju zavijemo desno navkreber proti Samotorici. Gozdna pot ostro zavije, se potegne ob sončnem robu, kjer opazimo prve cvetove jetrnika, in povzpne do velikega travnika. V senci se pokaže sneg, iz majhne vzpetine zraste lovska preža, nato pa desno od nje še cerkev, proti kateri peljejo sledovi traktorskih kolesnic.

Pri cerkvi sv. Mihaela na Samotarici, okrog katere je raztresenih nekaj hiš (celotna vas šteje le okrog sedemdeset prebivalcev) zavijemo na asfaltno cesto. Ta nas pripelje do križišča, s katerega nadaljujemo levo navkreber do travnatega prevala. Kažipot ob lepo obnovljeni kapelici nam sporoča, da je vrh oddaljen le še deset minut. Pot proti njemu pelje sprva prek travnatega pobočja, nato se skrije v zavetje dreves ter med njimi povzpne do kovinske skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Nad njo je na kopastem vrhu nekaj preprostih klopi, ki vabijo vsaj h krajšemu počitku.

Vrh je precej obraščen z drevjem, vendar kljub temu razgleden. Na severovzhodu obzorje zapirajo Kamniško-Savinjske Alpe s Storžičem, Kočno in Grintavcem. Pred njimi, a veliko bliže, se razprostira Polhograjsko hribovje, v katerem med množico vzpetin zlahka prepoznamo Tošč, Grmado in Goro s cerkvijo sv. Lovrenca na vrhu. Na vzhodu vidimo Koreno nad Horjulom, ki je prav tako priljubljena izletniška točka. Na zahodu pa nam pogled med drevjem odjadra vse tja do Julijcev, nad katerimi se dviga Triglav.



OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Vrzdenec.

Dostop: Iz Horjula, kamor se lahko pripeljemo iz Ljubljane (prek Dobrove) ali z Vrhnike, nadaljujemo vožnjo do Vrzdenca. Za zadnjimi hišami na zgornjem koncu naselja zavijemo v desno proti podružnični cerkvi sv. Kancijana, pri kateri pustimo avto.

Višinska razlika: 410 m.

Dolžina vzpona: 1.15 ure.

Kratek opis poti: Od kažipota za cerkvijo sv. Kancijana krenemo levo navkreber ob potoku. Široka pot nas po dvajsetih minutah pripelje do razpotja, kjer zavijemo proti Samotorici. Pod vasjo se drevje razmakne, mi pa nadaljujemo prek travnika do podružnične cerkve sv. Mihaela. Tam prestopimo na asfaltno cesto, ki ji z bližnjega križišča sledimo levo navkreber. Ko prispemo do kapelice, nas kažipot usmeri proti drevju, med katerim se vzpnemo na vrh.

Zemljevid: Ljubljana - okolica, 1 : 50.000.