Iz ozke doline ob reki Kokri, ki med strmimi pobočji vijuga proti jugu, se na okoliške vrhove vzpenja vrsta označenih planinskih poti. Ena izmed njih pelje tudi na Kozji vrh, manj znano, a zelo razgledno goro v zavetju Storžiča, Malega Grintovca in Srednjega vrha. Čeprav je zadnji del vzpona zelo strm, za izlet na Kozji vrh v suhem vremenu ne potrebujemo kozje spretnosti. Odnesli jo bomo celo brez potokov znoja, saj je pot večinoma senčnata in zato tudi v najhujši poletni vročini razmeroma prijetna.


Na vrhu - pogled proti Storžiču

Izhodišče za izlet je gostilna Kanonir ob cesti Kranj–Jezersko, kjer nas kažipoti vabijo proti Storžiču, Stegovniku in Kozjemu vrhu. Ker je parkirišče pred gostilno namenjeno le gostom, lahko avto pustimo slabih sto metrov prej ob cesti ali pa zavijemo med hiše ter se peljemo do konca asfalta, navzdol čez potok Reka in ob njem do manjšega parkirišča. Malce naprej nas kažipot zvabi na gozdno cesto, ki ostro zavije v levo in krene navkreber. Sprva hodimo v smeri, od koder smo prišli, potem pa se cesta obrne in narahlo zavijuga čez pobočje. V slabe pol ure prispemo do ograjene planine, kjer prestopimo na traktorsko pot. V gozdu koncertirajo ptice, okrog glave nam brenčijo žuželke, na pobočju šumi veter, ki se je zapletel v krošnje dreves. Nekaj trenutkov postojimo ob zanimivem razgledu na Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič, potem krenemo naprej.

Zagrnejo nas sence. Pot ostro zavije in se med vitkimi smrekovimi debli, med katerimi vidimo mogočno ostenje Kočne, potegne proti grebenu. Tam se spremeni v stezo, ob kateri se kmalu pokažejo prve skale. V naslednjih minutah prečimo nekaj hudourniških grap in zajed. Zadnja med njimi je precej široka ter polna kamenja, skal in preperelih, napol zdrobljenih debel, ki jih je prineslo z višjih predelov gore. Pot je samotna. Sredi tedna je, zato ne srečamo nikogar. Če ne bi opazili odtisov planinskih čevljev in slišali potniškega letala, bi se nam zazdelo, da smo sami na svetu. Če seveda odštejemo na tisoče mravelj, ki mrgolijo na bližnjem mravljišču in v dolgih kolonah hitijo po neznanih opravkih. Med prečenjem razdrapanega pobočja nas odnese daleč proti jugozahodu. Šele takrat, ko se pokažejo macesni in mogočno skalovje, se pot zasuka in požene proti vrhu.



Začetek je razmeroma strm, pozneje pa se svet položi. Hodimo po mehki stezi, ki vijuga med skrivenčenim drevjem. Skalovje na nasprotni strani grape hitro ostane pod nami. Prispemo do prepadnega roba. Steza zavijuga navkreber in se močno približa navpičnici. Zdaj vemo, zakaj ima gora takšno ime. Po desetih minutah vzpona se strmina unese in pred nami se razgrne podolgovat travnat vrh, na redko posejan s svetlosivimi skalami. Na njegovem južnem koncu je skladovnica kamenja in v klop spremenjen kos debla, nekaj korakov stran pa v skalo vzidana skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Kozji vrh je razmeroma redko obiskan. Če smo prav prešteli, je v vpisni knjigi od 21. avgusta 2003 približno 1.400 vpisov, v prvih dvajsetih dneh junija pa smo jih našteli nekaj čez trideset.
Kozji vrh je res zanimiv. Skoraj ves čas hodimo po gozdu, potem pa imamo na vrhu, po katerem se spreletavajo metulji, takšen razgled! Na zahodni strani se kar ne moremo odtrgati od skladno oblikovanega Storžiča, ki se ga na levi dotikajo Bašeljski vrh, Mali Grintovec in Srednji vrh, na desni pa Veliki Javornik. V presledku med drevjem vidimo na severozahodu razpotegnjeni Stegovnik in v ozadju valoviti greben Košute. V daljavi na severu je Obir, precej bliže na desni pa Virnikov Grintovec in koničasti Pristovški Storžič, ki pa je že čez mejo. Na drugi strani Kokre nam pogled venomer uhaja k mogočnemu ostenju Kočne in Kalškega grebena, ki se spušča proti Krvavcu. Vidimo tudi Jezersko in nad njim Goli vrh, v megličasti daljavi na zahodu pa slutimo vrhove Julijskih Alp.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Petra v Preddvoru je maša vsako nedeljo ob 7. uri in ob 10.30, v župnijski cerkvi Brezmadežnega spočetja Device Marije v Kokri pa ob 9. uri.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Zaselek Podlog ob cesti Kranj–Jezersko.

Višinska razlika: 880 metrov.

Dolžina vzpona: 2 uri in 30 minut.

Opis poti: Pot je dobro označena in večinoma senčnata, zato je tudi v najhujši poletni vročini razmeroma prijetna. Sprva hodimo po gozdni cesti, nato po kolovozni poti in po stezi, ki prečka nekaj hudourniških grap. Najnapornejši in najstrmejši je zadnji del vzpona tik pod vrhom, na katerem pa smo za trud poplačani z lepim razgledom. Na strmejših odsekih je v mokrem potrebna previdnost, saj utegne biti pot neprijetno spolzka.

Zemljevid: Karavanke (osrednji del), 1 : 50.000