Sodelovala je tudi pri urejanju slovenskih oddaj madžarskega radia, skrbela za narodnostni fond Sombotelske županijske knjižnice, poučevala je slovenščino in etnologijo na Visoki pedagoški šoli Dániel Berzsenyi v Szombathelyju itd. Leta 2018 je sodelovala pri evropskem čezmejnem projektu Slovenija Madžarska »e-documenta Pannonica«. Za svoje delo je prejela mnoga priznanja.

Ambasadorka porabskih Slovencev

Svoje delo opravlja z vsem srcem in željo, da bi s pisanjem v porabščini in o porabski kulturni dediščini pri porabskih Slovencih krepila njihovo identiteto, ljudem zunaj Porabja pa pokazala lepote tega majhnega, a zgodovinsko in kulturno tako bogatega koščka zemlje.

Danes živi z možem in sinom v Sombotelu ter je še vedno zelo aktivna v porabskem okolju. Od leta 1998 je predsednica krajevne skupnosti Slovencev v Sombotelu, ki od leta 1999 sodeluje s Slovenskim kulturnim društvom Avgust Pavel. Obe organizaciji zastopata interese sombotelskih Slovencev.

V letošnjem avgustu smo z višarskimi mladimi obiskali Porabje in pot nadaljevali v Sombotel, kjer nas je sprejela gospa Marija ter z veseljem razkazala mesto ter njegovo zgodovino. Prav njeno navdušeno pripovedovanje o teh krajih je navdihnilo ta intervju.

Dr. Marija Kozar Mukič je avtorica pionirskega etnološkega dvojezičnega besednjaka z naslovom »Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem«. FOTO: Dušan Mukič

Vaši starši izvirajo z Gornjega Senika in iz Sakalovcev v Porabju. Rodili ste se v Budimpešti, otroštvo pa ste preživeli na Gornjem Seniku. Nam lahko zaupate kaj o svojem otroštvu in o razmerah v Porabju v tistem času?

Otroška leta sem preživela v 50. in 60. letih 20. stoletja. Od rojstva do 22. leta starosti sem živela izmenično na Gornjem Seniku in v Budimpešti. Potem pet let v Ljubljani kot študentka, od leta 1979 pa živim v Szombathelyju, 60 kilometrov od Porabja. V otroštvu in mladih letih sem spoznala življenje kmetov in delavcev, življenje na vasi in v velemestu. Govoriti sem se naučila na Gornjem Seniku, tako mi je materinščina gornjeseniško porabsko slovensko narečje. V Budimpešti sem postala dvojezična. 

V začetku 80. let 20. stoletja so v Porabju še ročno orali, sejali, želi in kosili travo. Pridelke so prevažali z vozovi s kravjo vprego.

Pri babici na Gornjem Seniku sem spoznavala kmečka dela, ki sem se jih tudi udeleževala. Spoznala sem ljudske šege, verovanja, prehrano in nošo tistega časa. Tudi sama sem nosila dve dolgi kiti in predpasnik pred obleko, doma narobe obrnjenega (da se ne umaže). Ko so me poslali v trgovino, sem predpasnik obrnila na pravo stran. V vaško trgovino sem zahajala s cekarjem, v katerega je babica položila jajca. Plačevali smo z jajci. V trgovini smo kupovali le sol, sladkor, šibice, kvas ipd. Vse ostalo smo pridelali doma. 

V začetku 80. let 20. stoletja so v Porabju še ročno orali, sejali, želi in kosili travo. Pridelke so prevažali z vozovi s kravjo vprego. Razkroj in stopnjo ohranjenosti tradicionalne kulturne podobe v Porabju sem opisala v publikaciji »Slovensko Porabje. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. 20. stoletje« (1984).

 Družina Mukič ob 50. obletnici poroke leta 2024. FOTO: Stanka Dešnik

Izhajate torej iz Porabja, ste porabska Slovenka. Kaj to pomeni?

Vsi moji sorodniki so bili in so porabski Slovenci. Po identiteti sem Slovenka. Kot madžarska državljanka pa sem dvojezična in navezana tako na slovensko kot madžarsko kulturo. Slovenija je matična domovina porabskih Slovencev po jeziku. Nikoli pa nismo živeli v isti državi s Slovenci na desni strani Mure. Z današnjimi prekmurskimi Slovenci smo živeli skupaj v Kraljevini Ogrski, v ogrskem delu avstro-ogrske monarhije. Ostali Slovenci so živeli v avstrijskem delu monarhije. 

Po identiteti sem Slovenka. Kot madžarska državljanka pa sem dvojezična in navezana tako na slovensko kot madžarsko kulturo.

Govorimo različico prekmurskega goričkega slovenskega narečja. Pravimo: »ge se Slóven/Slovénka, gučimo slovenski«. Slovenija je za nas »Slavsko«, kjer govorijo »slavsko«. Naš govor je tako arhaičen, da nešolani Porabec ne razume knjižne slovenščine. Po letu 1920 se je porabščina razvijala drugače celo od prekmurščine. Sodobne izraze si izposojamo iz madžarskega jezika, Prekmurci pa iz knjižne slovenščine. A vseeno se razumemo in po odprtju mejnih prehodov imamo Porabci veliko stikov s prekmurskimi Slovenci, radi potujemo v Slovenijo in se spoznavamo z lepotami matične domovine.

 V svojem življenju ste kot etnologinja in slavistka osvojili Štrekljevo nagrado, Murkovo nagrado ter še marsikateri drug dosežek. Na kaj ste najbolj ponosni?

Za svoje delo kot etnologinja in slavistka sem dobila štiri priznanja v Sloveniji, sedem pa na Madžarskem. Pišem slovensko in madžarsko, več mojih publikacij pa je dvojezičnih. Pomembno je, da porabske Slovence spozna tako matična domovina kot večinski narod na Madžarskem. Redno sodelujem s kolegi v Sloveniji in na Madžarskem. 

To ni bilo priznanje le mojemu 50-letnemu delovanju na področju dokumentiranja načina življenja porabskih Slovencev, ampak tudi počastitev ljudi, o katerih sem pisala in za katere sem delovala.

Najbolj ponosna sem na to, da sem leta 2019 bila izvoljena za dopisno članico Slovenske akademije znanosti in umetnosti. To ni bilo priznanje le mojemu 50-letnemu delovanju na področju dokumentiranja načina življenja porabskih Slovencev, ampak tudi počastitev ljudi, o katerih sem pisala in za katere sem delovala. Ponosna sem na to, da me je življenjska pot odpeljala od kmetije do akademije.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (10/2024).