Ob južnem vznožju Spodnjih Bohinjskih gora leži Baška grapa, v kateri se stiskajo reka Bača, cesta, železniška proga in nekaj manjših naselij. S severa pritekata vanjo potoka Kneža in Koritnica, ki sta izoblikovala dolgi grapasti dolini. Sredi med njima se dviga razmeroma mogočen greben, ki se na enem koncu naslanja na verigo Spodnjih Bohinjskih gora, na drugih straneh pa njegova gozdnata pobočja strmo padajo v globino. Najvišji v tem grebenu je Kotel – samoten in malo znan vrh nad Grahovim ob Bači, ki bi si kot lepo razgledišče zaslužil več obiska.

Če se v Grahovo ob Bači pripeljemo iz gorenjske smeri, najprej opazimo pod cesto župnijsko cerkev sv. Ane, le nekaj deset metrov naprej pa gostilno Pri Brišarju. V njej lahko na obledelih črno-belih fotografijah vidimo, kakšen je bil Kotel pred desetletji, ko njegovih strmih pobočij ni prekrival gozd, ampak so bile tam obsežne košenine. Pred gostilno pa stoji ob robu parkirišča spomenik, na katerem piše, da so tod posneli prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji.


Na vrhu se lahko naužijemo lepega razgleda na Spodnje Bohinjske gore

Na prvem odcepu za gostilno, gledano v smeri proti Tolminu, zavijemo navkreber med hiše. Škoda, da odcep ni označen, saj tako marsikdo ne ve, da pelje na Kotel markirana planinska pot. Pri bližnjem koritu z vodo se obrnemo v desno in nadaljujemo do naslednjega ovinka.Tam prestopimo na pot, po kareri se mimo zadnje hiše in ob robu pašnika povzpnemo med drevje. Ko se strmina unese, zagledamo na deblu prvo markacijo. Za njo je križišče. Ena steza zavije ostro v levo, druga nas vabi položno naprej, mi pa izberemo najbolj neugledno, ki se brez ovinkarjenja požene navkreber. Hodimo pod gostim pokrovom zgodaj ozelenelih krošenj, ki nas ščitijo pred sončno pripeko. Še dobro, da je tako, sicer bi se na teh strminah kuhali kot v kotlu. Vijugava steza, ob kateri štrlijo iz tal suličasti listi šmarnic, nas pripelje do skalnatega pomola, ki se kot balkon dviga nad Baško grapo. Globoko pod našimi nogami leži Grahovo s cerkvijo, železniško postajo in cesto. Da si ne bi preveč domišljali, kako visoko smo že prilezli, poskrbijo Porezen, Kojca in drugi hribi, ki se še vedno dvigajo visoko nad nami.

Nadaljujemo strmo navkreber. Steza je posuta s kamenjem in peskom, ob njej pa poganja mlada podrast. Pod skalnatim robom zavijemo v levo in prečkamo manjšo grapo. Pobočja se čedalje močneje oklepajo navpičnice, zato že kar neprijetno meljemo pesek, zemljo in napol zdrobljeno listje. Med spustom bomo morali paziti na kamenje, ki se skriva pod listjem, saj ga lahko že ob rahlem dotiku spravimo iz ravnotežja in pahnemo v globino.

Pri porušenem seniku, ki dokazuje, da so bile tod nekoč res košenine, zavijemo okrog skalovja. Steza se za nekaj minut izgubi, breg postane silno napet. V loku se približamo robu in nadaljujemo naravnost navkreber. Naposled se začne svet odpirati. Pot se položi, vzame zalet in se požene na razdrapan greben. Po njem se med drevjem in skalami počasi povzpnemo na podolgovat travnat vrh. Na njem sta tudi kovinski žig in skrinjica z dvema vpisnima knjigama.



Na oblem temenu, po katerem se nemirno spreletavajo pisani lastovičarji, se počutimo kot v kinu. Dvorana je prazna, mi pa sedimo v prvi vrsti pod velikim platnom in strmimo v valovito črto Spodnjih Bohinjskih gora od Črne prsti na vzhodu prek Rodice do Vogla na zahodu. Prisojna pobočja so večinoma že kopna, le v žlebovih je še nekaj snega. Proti zahodu se belina zgosti, tako da na vrhovih v ozadju še vedno ždi starka zima. Čez dolino ob Kneži se dviga Kobilja glava, na jugu vidimo Šentviško planoto in v ozadju Trnovski gozd, obzorje na vzhodu zapirata Kojca in Porezen, v daljavi na severovzhodu se kaže Ratitovec. Globoko pod nami pa sledimo prepletu strmih pobočij in mednje vrezanih grap, v katerem so našle prostor redke skupine hiš.

Vse te prizore vidijo le maloštevilni planinci. V novejši izmed obeh vpisnih knjig na vrhu smo jih namreč od začetka leta 2004 do konca letošnjega aprila našteli le 300.


Travnato planjavo na vrhu si delimo s pisanimi lastovičarji


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Ane v Grahovem ob Bači je maša vsako nedeljo ob 9.30.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Grahovo ob Bači

Višinska razlika: 860 metrov

Dolžina vzpona: 2 uri

Opis poti: Kotel je razgledna, vendar samotna gora nad Baško grapo. Na prvem odcepu za gostilno Pri Brišarju v Grahovem ob Bači (gledano v smeri proti Tolminu) zavijemo navkreber med hiše. Odcep ni označen, prve markacije opazimo šele nad vasjo. Ves čas hodimo med drevjem, ki se razmakne tik pod travnatim vrhom. Pot je mestoma zelo strma. Vzpon na Kotel je lep planinski izlet, vendar ni ravno primeren za družine z majhnimi otroki.

Zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50.000