Očarana nad lepoto sem poslušala zgodbo o tem, kako sta tu ustvarjalne napore združila dva genija: Majin mož Tomaž, likovni umetnik in profesor na ljubljanski likovni akademiji, ter Majina mama Juta Krulc, krajinska arhitektka, ki je sodelovala v povojni prenovi Volčjega Potoka. Zet in tašča. »Vedno sta se spoštovala,« je pojasnila skrivnost njune simbioze Maja. Sama pa je vanju neomajno verjela, ju podpirala in bila vezni člen med njima. Od mame se je poslovila pred osmimi leti, dočakala je kar 102 leti, od Tomaža pa le nekaj dni po našem obisku, umrl je v 81. letu. Vrt in hišo, ki je v resnici prava galerija, zdaj prevzema nova generacija: sin Tadej in njegova Sonja.

Juta Krulc, pionirka vrtne arhitekture pri nas

Pa začnimo ogled na vrtu, v pravem malem parku, ki je po dolgotrajnem deževju obilno osvežen. Bujno zeleno rastje na vsakem koraku! Maja Kržišnik našteva številne drevesne vrste: javor, breza, japonska češnja, perzijska bukev, sekvoja, davidija, gingko …, med njimi pa popke že napenjajo potonike, brstijo vrtnice in hortenzije, cvetijo rododendroni in perunike. Večino rastlin je tu zasadila njena mama Juta Krulc, pionirka vrtne arhitekture pri nas. 

Sprehod po bujno zelenem vrtu Kržišnik v Žireh je postregel z obilico zanimivih zgodb. FOTO: Jana Jocif

V 30. letih prejšnjega stoletja je kot eno redkih deklet študirala arhitekturo v Ljubljani in diplomirala pri profesorju Ivanu Vurniku, nato pa pridobljeno arhitekturno znanje vseskozi nadgrajevala s strastnim zanimanjem za botaniko. »Rada bi študirala gozdarstvo, pa ji niso pustili, ker je menda imela slabo srce. No, pa je z njim doživela 102 leti!« pove njena hči. V petdesetih je delala kot asistentka na Fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo, nato pa postala samostojna oblikovalka vrtov.

»Rože je imela res rada in vse do zadnjega diha je vsak dan delala tu na vrtu,« razloži Maja, ko se ustaviva pod japonskim drevesom sreče. Kržišnikov vrt, ki je že v postopku vpisa v razvid naravne dediščine, je začela urejati v začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko sta zakonca Kržišnik po požaru začela obnavljati hišo Tomaževe stare mame in počasi dokupovati tudi zemljo okrog nje za vrt. »Mamo je botanika ves čas zanimala, nenehno se je učila in iz otroštva se spomnim, da je bilo stanovanje polno njenih knjig in risb. Med prvimi v Sloveniji je začela načrtno saditi trajnice, imela pa je tudi neverjetno dober občutek za prostor in kompozicijo. Imela je to sposobnost, da je videla daleč naprej, kakšen bo vrt, ko bo vse zasajeno tudi zraslo. In pa potrpežljivost, neverjetno potrpežljivost! Vedno je poslušala in se poskušala približati ljudem okrog sebe.« Tudi z zetom Tomažem sta hitro našla skupni jezik. Tomaž si je želel, da bi po sredi njihovega vrta peljala pot do sosedov, ki jo je Juta nadgradila v drevored. Prav v želji po povezanosti z domačini vrta tudi nikoli niso ogradili.

Človek se mora na vrtu odpočiti

Juta Krulc je oblikovala predvsem družinske vrtove (v Žireh kar 30), a tudi nekaj večjih parkovnih ureditev (ob vili Tartini v Strunjanu in ob ljubljanskem Gozdarskem inštitutu), dopolnjevala je vrt na Brdu pri Kranju, več spominskih parkov zunaj Slovenije ter javni površini v Radečah in Hrastniku. Še pri svojih 90 letih je bila aktivna oblikovalka vrtov in predavateljica. »Vedno je govorila, da se mora človek na vrtu odpočiti. A da bi sama kdaj sedela na vrtu križem rok, ne, to se ni zgodilo. Zanjo je bil počitek v tem, da je na vrtu delala.«

Maja Kržišnik, na vrtu in galeriji Kržišnik ohranja dediščino svoje mame Jute Krulc in moža Tomaža Kržišnika. FOTO: Jana Jocif

Njena hči Maja se z vrtom sprva ni veliko ukvarjala. Tu je bila služba, skrb za družino, zidanje hiše. Kot umetnostna zgodovinarka se je posvečala zgodovini in razvoju oblikovanja. Delala je na Gospodarski zbornici, kjer so v okviru Centra za oblikovanje postavili okrog 200 razstav, nato pa tudi predavala na Naravoslovnotehniški fakulteti, Oddelek za oblikovanje tekstilij in oblačil. Na vrtu je povsem praktično najprej začela gojiti zelenjavo. Na pomisleke, da z vrtom ne bo znala ravnati, ji je mama vedno govorila: »Ti samo opazuj, pa boš videla, kaj je treba.«

Mislim, da sem to podedovala po mami: da zdaj gledam na vrt kot na spremljevalca svojega življenja.

»Zdi se mi, da sem prva leta po njeni smrti kar malo preveč opazovala,« z nasmeškom pripomni. »Vrt se zelo hitro zarase, stalno ga je treba spremljati.« A zdaj jo je vrt osvojil. Odkar se je lani nazaj domov preselil sin Tadej s Sonjo, je tudi vzdrževanje vrta lažje. Po strokovne nasvete pa se zatečejo k načrtovalcu vrtov Maticu Severju, ki ga tudi bralke in bralci Praznične že dobro poznajo. »Ko se takole sprehodim po vrtu, vedno gledam, kaj bo še treba postoriti. Kaj lahko pripomorem k temu, da bo še lepši. Mislim, da sem to podedovala po mami: da zdaj gledam na vrt kot na spremljevalca svojega življenja.«

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, poletje 2023. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.