Papež Benedikt XVI. je včerajšnji nagovor pred molitvijo angelovega češčenja z verniki na dvorišču rezidence v Castelgandolfu povezal s sobotnim praznikom Marijinega vnebovzetja. Pri nedeljski maši smo slišali odlomek iz Janezovega evangelija, je dejal papež, kjer Jezus pravi, da je On živi kruh, ki je prišel iz nebes (Jn 6,51). Tako smo besedo nebesa slišali dvakrat zapored: tudi pri sobotnem bogoslužju so bila omenjena kot kraj, kamor je bila vzeta Marija, in od koder je prišel njen Sin Jezus. Ta svetopisemski jezik v prispodobi pove nekaj, kar je težko izraziti tudi z zelo natančnimi in zahtevnimi pojmi.

Jezus se predstavi kot živi kruh, kot hrana, ki vsebuje življenje samega Boga in je v stanju, da to božje življenje posreduje vsakemu, ki se z Njim hrani. Sam Jezus pravi: Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj, in kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta (Jn 6,51). In od koga je Božji Sin prejel meso, svojo konkretno in večno človeškost? Prejel jo je od Device Marije. Bog je od nje prejel človeško telo, da bi vstopil v naše smrtno stanje, je dejal papež. Marijino telo pa je Bog ob koncu njenega zemeljskega bivanja vzel v nebesa in je tako stopilo v nebeško stanje. To je neke vrste izmenjava, v kateri ima Bog vedno popolno pobudo, toda v nekem smislu potrebuje tudi Marijo, da bi pripravil sredstvo za svojo žrtev: telo in kri, ki ju daruje na križu, ki je sredstvo večnega življenja, in v zakramentu Evharistije, ki je duhovna hrana in pijača.

Kar se je dogodilo Mariji, je nadaljeval sveti oče, velja tudi za vsakega moškega in žensko. Bog vsakega od nas prosi, da ga sprejme, mu da na razpolago svoje srce in telo, celotno svoje bivanje, da bi Bog lahko prebival na svetu. Vabi nas, da se združimo z Njim v zakramentu Evharistije, da bi skupaj tvorili Cerkev, zlomljen kruh za življenje sveta. In če mi odgovorimo z ‘da’ kot Marija, ali bolje, v razmerju našega ‘da’, se tudi v nas dogodi ta skrivnostna izmenjava: smo namreč sprejeti v božanstvo Njega, ki si je privzel našo človeškost.

Evharistija je sredstvo te izmenjave, orodje tega medsebojnega spreminjanja, katerega cilj je vedno Bog, kjer je On vedno prvi dejavnik: On je Glava, mi pa udje, On je trta, mi mladike. Kdor uživa ta kruh in živi v edinosti z Jezusom ter se prepusti, da ga On spremeni, je odrešen večne smrti. Sicer umre kot vsi, je deležen tudi skrivnosti trpljenja in Kristusovega križa, toda ni več suženj smrti in bo vstal poslednji dan, da bo užival večno praznovanje z Marijo in svetniki, je dejal papež.

Ta skrivnost večnega življenja se začne že tukaj na zemlji: je skrivnost vere, upanja in ljubezni, ki jo obhajamo v bogoslužju, posebno še v evharistiji, in se izraža v bratski skupnosti ter v službi bližnjemu. Prosimo sveto devico, je zaključil sveti oče svoj nagovor, naj nam pomaga, da se bomo vedno v veri hranili s kruhom življenja, da bi že na zemlji okušali veselje nebes.