S pomočjo dunajskih paleontologov Othenia Abela in Otta Antoniusa so najdbe prepoznali kot kosti losa, ki jih je kasneje proučil in v muzeju razstavil Fran Kos. Skozi arhivske dokumente in redke fotografije smo raziskali zgodovinsko ozadje odkritja teh zanimivih velikih sesalcev, ki so živeli pri nas vsaj še do začetkov srednjega veka.

Odkritje kosti, ime jame in muzej 

Ko so avgusta leta 1913 jamarji Društva za raziskovanje podzemnih jam iz Ljubljane raziskovali okolico Glažute, so naleteli tudi na vhod v jamo, ki obsega večjo dvorano, visoko 4 m in dolgo 16 m. Natančno lokacijo jame najdemo zapisano na nekaterih arhivskih dokumentih, ki jo postavljajo 31,1 km ob cesti v Ribnico. Vodja takratnih jamarjev Pavel Kunaver je vrsto let kasneje takole opisal odkritje: »Komaj pet minut pred Glažuto pa smo opazili na desni vhod v jamo. Ena stran vhoda je bila strma, mahovita stena, po drugi strani pa smo malone stekli doli v dno, nasuto s skalami in tramovjem. /…/ Vesel krik enega izmed tovarišev nas je privabil v bližino vhoda. Tam je bilo na tleh precej grušiča in skal. Med njimi je našel tovariš del širokega losovega roga. Navalili smo se na skalovje in odmetali vstran prvo plast udrtin. Pokazale so se prve kosti, a uvideli smo, da nismo za tako delo, ki potrebuje mnogo časa in strokovne izkušenosti. Rog smo vzeli s seboj in ga naslednjega dne oddali muzejskemu ravnatelju v Ljubljani, ki je takoj poslal svojega zoologa in preparatorja doli. Ta dva sta s pomočjo naših tovarišev spravila iz jame – okostje evropskega losa!« Po nekaterih informacijah naj bi kostne ostanke v jami prvi opazil in našel jamar in takrat še študent Jože Rus, kasneje priznani doktor geografije in zgodovinar ter domačin iz Ribnice.

Po nekaterih informacijah naj bi kostne ostanke v jami prvi opazil in našel jamar in takrat še študent Jože Rus, kasneje priznani doktor geografije in zgodovinar.

Nekaj kostnih ostankov losov iz jame je tako kmalu prišlo v takratni Deželni muzej za Kranjsko Rudolfinum, kjer je bil muzejski ravnatelj Josip Mantuani, tudi podpredsednik omenjenega Društva za raziskovanje podzemnih jam, kar očitno ni naključje. Omenjeni kustos za naravoslovje je bil takrat Gvidon Sajovic, zadolžen tudi za proučevanje in skrb zbirk fosilov. Bolj zanimiv pa je še tretji muzealec, tudi muzejski fotograf, Fran Dobovšek. O obisku jame pri Glažuti in izkopavanju kostnih ostankov priča tudi redek fotografski negativ na stekleni plošči, ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije (fotografijo hrani tudi Prirodoslovni muzej Slovenije). 

Napačna letnica nastanka ter avtorja fotografije ter posledično tudi njena napačna interpretacija sta bili razlog, da niso prepoznali njenega pomena. Naš pregled omenjene fotografije razkrije, da je nastala prav v času zbiranja kostnega gradiva v jami pri Glažuti. Avtor fotografije je Fran Dobovšek, ki ga lahko na posnetku zasledimo klečečega skrajno desno. Drugih jamarjev na fotografiji ne prepoznamo, čeprav so bili gotovo člani Društva za raziskovanje podzemnih jam ali lokalni vodniki.

Ob omenjanju jame z ostanki losov smo naleteli na še eno nedoslednost, in sicer pri poimenovanju jame. Med prvimi zapisi najdemo njeno nemško ime Höhle bei Glasshütte in der Gottscheer Waldungen, kot ga je zapisal Josip Mantuani. Nekaj let kasneje je naslednik Sajovica, Fran Kos, ponovno raziskal kosti losov in jamo poimenoval jama »pri Glažuti« (v narekovajih, očitno takrat še brez uradnega imena), kar je kasneje kot Jama pri Glažuti nepravilno uporabil tudi paleontolog Ivan Rakovec, ko je opisoval ostanke losov v Jugoslaviji. Izraz se je, čeprav nepravilen, kot ime najdišča in jame ohranil še zelo dolgo. Kljub temu, da je bilo pravo ime jame znano že ob objavi Pavla Kunaverja leta 1932, ki je jamo poimenoval Linija. Na to sta desetletja kasneje opozorila tudi ribniška jamarja Pavel Jamnik in Franc Kljun, ko sta opisovala novo najdbo ostankov losa iz bližnjega Franc-Losovega brezna.

Ali danes vemo, kje je jama Linija pri Glažuti?

Ali danes vemo, kje je jama Linija pri Glažuti? Člani Društva za raziskovanje jam Ribnica so večkrat sistematično pregledali območje, kjer naj bi se jama nahajala, vendar brez uspeha. V predelu, ki sicer odgovarja podatkom o lokaciji jame, je danes opazna le vrtača, nadaljevanje v jamo na njenem dnu pa je nemogoče. Prav zato ni bilo nikoli povsem jasno, ali je zasuta vrtača res jama Linija. Po sledeh na robu vrtače je vtis, da je bil vhod v jamo miniran in s tem zaprt. Obstoji celo verjetnost, da je bila tudi jama Linija v juniju ali juliju 1945 uporabljena kot ena od jam, pred katero je povojna oblast izvedla enega od množičnih pobojev in trupla žrtev pometala v jamo. Ta domneva se kaže kot zelo verjetna zaradi neposredne bližine poznanih povojnih prekritih grobišč Brezno pri Konfinu I. in II., iz katerih so bili posmrtni ostanki žrtev že izkopani.

Jeseni leta 2022 smo ponovili iskanje z jamarji DZRJ Ribnica. Tokrat smo iskanje lahko podkrepili tudi z eno izmed Kunaverjevih fotografij jame (brezna) Linija, na kateri je vhodno brezno lepo vidno. Primerjava fotografij je dokončno potrdila naše domneve, da je v vrhnjem delu ostanka vrtače s smetmi zasut vhod, ki je res prava lokacija losovih ostankov. Če so vhod v resnici tudi minirali, je bil skozi kasnejša leta še dodatno zaprt s smetmi, ki so jih metali v vhodno brezno neposredno s ceste, tik nad breznom. Prav zasutje jame je verjetno pripomoglo k temu, da ostaja jama še neregistrirana v Katastru jam Jamarske zveze Slovenije, saj je danes vstop v jamske prostore nemogoč. Tako nam ostajajo na razpolago le načrti in fotografije prvopristopnikov.

Članek si lahko v celoti preberete v 43. številki magazina SLO.