Sveti maši je sledilo odprtje razstave in blagoslov spominske plošče Doma Jožeta Gregoriča in kostelskega narečja: na razstavi, ki je na ogled do konca februarja prihodnje leto, so predstavljeni osebni predmeti, delo in zapuščina Antona Pogorelca in Jožeta Gregoriča, med njimi tudi nekaj dragocenih »biserov«, kot jih je ob odprtju razstave poimenovala Nataša Letig Žagar iz Turistično športnega društva Kostel.

Stiški opat Maksimilijan File. FOTO: Bogomir Štefanič

Sveto mašo je daroval stiški opat Maksimilijan File ob somaševanju domačega župnika Gregorja Kuneja in Zdravka Pogorelca, nečaka Antona Pogorelca. Opat File je pridigo na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu posvetil resnici: ta je po njegovih besedah še danes v središču evangeljskega sporočila, praznik Kristusa Kralja pa je praznik pričevanja za resnico. To je stiški opat ponazoril z življenjsko zgodbo dveh velikih svetnikov, Tomaža Mora in Ignacija Antiohijskega, ki sta Jezusu zvesto sledila do zadnjega. Po njegovih besedah sta podobno ravnala tudi kostelska rojaka in duhovnika Jože Gregorič in Anton Pogorelc: vsak na svoj način sta s svojo pokončno držo in jasno besedo pričevala za (R)resnico.

Stiški opat blagoslavlja spominsko ploščo. FOTO: Bogomir Štefanič

Bogata in neprecenljiva dediščina dveh rojakov

Stiški opat je po sveti maši blagoslovil spominsko ploščo Doma Jožeta Gregoriča in kostelskega narečja, Nataša Letig Žagar pa je v nagovoru orisala delo obeh velikih rojakov in prizadevanja prebivalcev kostelske doline, da bi njuna bogata in neprecenljiva dediščina ostala na voljo tudi poznejšim rodovom. Kot je pojasnila, so šele takrat, »ko smo do komolcev bredli po prebogati literarni zapuščini Jožeta Gregoriča, ugotovili, kako zelo povezana sta bila s Pogorelcem«. V osebni zapuščini Jožeta Gregoriča, ki jo hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana, so namreč našli tudi zajeten kup pisem, ki jih je duhovniku v nekaj desetletjih pisal prijatelj Anton Pogorelc.

Razstavo je iskrivo predstavila Nataša Letig Žagar iz Turistično športnega društva Kostel. FOTO: Bogomir Štefanič

Skozi to množico pisem, poslanih Jožetu Gregoriču, je Pogorelc po besedah Letig Žagarjeve »odprl okno v preteklost Kostela, kot je nismo poznali«. Prijatelju je namreč poročal o vsem, kar se je dogajalo v »njunem« Kostelu, zanj je zbiral in urejal podatke, pri ljudeh povpraševal po starih kostelskih narečnih besedah in običajih ter mu vse vestno posredoval. Natančni jezikoslovec Gregorič pa je »vse do zadnjega lističa skrbno datiral in shranil«. Zaradi te njune medsebojne povezanosti se je razstava o njiju »nekako naravno zlila v eno,« je pojasnila ena od skrbnic kostelske dediščine.

Domačini so z veseljem prinesli fotografije in druge spomine, ki jih hranijo na velika rojaka. FOTO: Bogomir Štefanič

Navdušeni nad »biseri«

Kot je še povedala, jim je razstavo uspelo postaviti ob močni podpori sorodnikov obeh duhovnikov, ki so jim zaupali številne dragocene predmete in podatke, domačini, »naši Kostelci in Kostelke, od katerih se marsikateri starejši še dobro spominjajo tako Gregoriča kot Pogorelca,« pa so z veseljem prinesli fotografije in druge spomine, ki jih hranijo. Pomemben je bil tudi prispevek Nadškofijskega arhiva v Ljubljani ter Slovenske akademije znanosti in umetnosti: obe ustanovi sta z razumevanjem prisluhnili željam po dostopu in izposoji dela dediščine Jožeta Gregoriča, »ki pa je tako bogata, da ena razstava ali en zbornik niti približno ni in ne bo dovolj«.

Med zbiranjem gradiva tako za zbornik del Jožeta Gregoriča kot za razstavo so, tako Letig Žagarjeva, določene predmete in zapise poimenovali kar »biseri«: odkrivali so se jim povsem presenetljivo in nepričakovano, njihova vrednost pa ima za Kostelce »vrednost, večjo od biserov«: na razstavi so med drugim na ogled novomašni plašč Antona Pogorelca, latinski misal Jožeta Gregoriča, njegov novomašni križ, krošnjarski koš njegovega očeta krošnjarja, osebni dokumenti in dnevniki, pa lističi, na katere je lastnoročno zapisoval in skiciral gesla za kostelski slovar.

Na razstavi so med drugim na ogled novomašni plašč Antona Pogorelca, latinski misal Jožeta Gregoriča, njegov novomašni križ, krošnjarski koš njegovega očeta krošnjarja, osebni dokumenti in dnevniki, pa lističi, na katere je lastnoročno zapisoval in skiciral gesla za kostelski slovar.

Pripravljalci razstave so nekoliko odstrnili tudi pogled na pisma Antona Pogorelca, shranjena v osebni zapuščini Jožeta Gregoriča, ki pa ne smejo biti v celoti predstavljena javnosti, dokler ne poteče zakonsko določen rok za njihovo javno objavo.

Direktorij in škapulir Antona Pogorelca. FOTO: Bogomir Štefanič

»Božja štampiljka«

Prav posebej so se raziskovalci razveselili dveh dragocenih predmetov iz zapuščine Antona Pogorelca, o katerih je sam pisal v svojih kratkih spominih, k čemur so ga po besedah Letig Žagarjeve »praktično primorali predstojniki«: Pogorelc v spominih opisuje dogodke 15. julija 1942 zvečer, »torej med norostjo druge svetovne vojne, ko je zvečer začutil potrebo, da zapusti svojo sobo v župnišču in namesto počitka v svoji postelji moli v prifarski cerkvi«. Medtem ko je bil v cerkvi, je iz Broda priletela italijanska granata in v celoti razdejala njegovo sobo, pa tudi posteljo, v kateri bi sicer spal. Na mizi v sobi je imel odprt direktorij oz. cerkveni koledar in zjutraj so ugotovili, da je delček granate preluknjal prav 16.julij, datum tistega dne, praznik Karmelske Matere Božje. Pogorelc je bil član njene bratovščine in je tudi nosil škapulir. Sam je zapisal: »Če bi bil v sobi, bi bil mrtev, če na postelji ali za mizo – prav tako.« Preluknjan direktorij je imel za Božjo štampiljko in ga je vedno hranil na svoji mizi. Zapisal je: »Do smrti ga ne dam nikomur!«

Po tistem, ko so prebrali njegove spomine, so se pripravljalci razstave spraševali, kje so po Pogorelčevi smrti shranili ta direktorij. V tednu pred odprtjem razstave je družina Pogorelc župniku Gregorju izročila mapo z dokumenti pokojnega sorodnika in med njimi sta bila tudi direktorij in škapulir: na razstavi si torej, je navdušeno povedala Letig Žagarjeva, lahko »ogledate celo Božjo štampiljko!«

Razstavo sta s simbolnim prerezom traku slovesno odprla pranečakinja Jožeta Gregoriča in nečak Antona Pogorelca. FOTO: Bogomir Štefanič

Razstavo sta s simbolnim prerezom traku slovesno odprla Maja Gregorič, pranečakinja Jožeta Gregoriča, in duhovnik Zdravko Pogorelc, Antonov nečak.