Vroč judejski dan, petdeseti po vstajenju. Mladi Kristusovi učenci se stiskajo v sobi, izza vratu jim kaplja – malo od vročine in morda malo še vedno tudi od strahu, da ne bi kdo vendarle vdrl k njim ter jim namenil podobno usodo, kot so jo namenili njihovemu Učitelju (verjetno si zato že nekaj tednov niso oprali oblačil). Nenaden šum z neba vdre v hišo, skrivnostni plameni zatrepetajo nad vsakim izmed njih. Učenci, do zadnje celice napolnjeni s Svetim Duhom, začno govoriti tuje jezike, ki jih v šoli niso imeli na urniku. Stečejo na ulico, v domačih besedah spregovorijo na ušesa poganov, ki so pripotovali v Jeruzalem: ni več ovir – vsi ste dobrodošli v Kristusovo Cerkev; neverniki jih slišijo, razumejo jih celo tisti, ki se jim posmehujejo, da so se napili. Peter zavrne očitke o pijanosti in pogumno spregovori o Jezusu, ki »ste ga vi križali«, a ga je Bog obudil od mrtvih, in o Duhu, ki je ta dan prišel. Kaj naj storimo, pretreseno sprašujejo mnogi, in mirno jim odgovori: spreobrnit...