Kralj Aleksander je 6. januarja 1929 – dan pred pravoslavnim božičem – razglasil svojo diktaturo, s čimer je suspendiral okrnjeno demokracijo, predvsem pa stopil iz zavetrja v ospredje in prevzel tudi formalno odgovornost za vodenje države Srbov, Hrvatov in Slovencev. S tem je želel presekati gordijski vozel in zastoj v jugoslovanskem državotvornem projektu, ki je na papirju deloval simpatično, sploh zaradi zavestnega potiskanja raznolikosti kulturnozgodovinskih gradnikov države na stran.

Državotvorni projekt je imel za idejo poenotenje, torej je v bistvu zahteval odpoved raznolikosti v korist vsiljeni enotnosti v kratkem roku že v modernistični družbi. S takšno vsiljevano jim svobodo so bili še posebej nezadovoljni na Hrvaškem, v Sloveniji pa se je večina držala bolj previdno, saj so ubrali taktiko najbolj oddaljenih bratrancev, ki pristanejo na zapitek (plačilo višjih davkov) za malo bolj proste roke pri gospodarjenju v domačih logih (s koriščenjem prednosti nove avtarki...