FOTO: Tatjana Splichal.


Že spomladi nas je pošteno prestrašil koronavirus, ki je v marsičem spremenil način življenja pa tudi odprl oči za bistveno in vredno. Ko se je jeseni virus še bolj razbohotil v naši deželi in so začeli resno zbolevati tudi mlajši ljudje, so se ukrepi za varovanje zdravja znova poostrili.

Vsi že pogrešamo žive stike, življenje v občestvu, zato so toliko bolj dobrodošle pozitivne izkušnje in nova spoznanja, ki nam odkrivajo, da Bog ostaja z nami kot ljubeči in skrbni Oče, pa naj pride kar koli.

Miha Bukovšek, čebelar:

S koronavirusom sem se okužil v začetku oktobra, ko ga je sin prinesel iz šole. Sin ga je prebolel asimptomatično, mene pa je položil v posteljo. Deset dni sem imel telesno temperaturo malo pod 40 °C in se soočil z glavobolom, pekočimi očmi, bolečimi mišicami in kašljem, po desetih dneh pa sem bil še za štiri dni hospitaliziran, ker se je okužba razvila v covid pljučnico.

Ob sprejemu v bolnišnico sem po dvajsetih korakih počasnega drsanja zasopel. Znašel sem se v klavrnem stanju. V bolnišnici se je stanje umirilo, bolezen pa je že prešla v fazo izzvenevanja. Dejansko sem bil samo na opazovanju in so mi spremljali kisik v krvi, ki je bil nizek. Okrevanje je trajalo en mesec in zdaj počasi spet pridobivam kondicijo. Kisika je še vedno malo, pljuča so zasenčena, zapackana. Ostajam previden, da se okrepim.

Kljub vsemu bolezen doživljam kot Božjo pedagogiko. Žal sem take vrste človek, da se moje zaupanje krepi samo takrat, ko sam ne zmorem nič, ko sem krhek in lomljiv. Bog mi je skozi to bolezen pokazal, da je vsemogočen On, ne jaz. Zame pa je bila izkušnja moje krhkosti, nemoči in ponižnosti.


Miha Bukovšek. FOTO: Blaž Verbic.

Ni me bilo strah pred smrtjo, saj imam trdno upanje, da me Bog pri mojih letih še ne misli poklicati k sebi, iz poročil pa sem vedel, da moja generacija covid preživi. Se je pa pojavil druge vrste strah – strah za ekonomski obstoj družine. Sem namreč čebelar in živim od tega, kar mi Bog daje iz čebeljih paš, moram pa to še prodati. Vrh prodaje je v jesenskem času in vse do novega leta. Ker sem bil kar nekaj časa izvzet iz trženja, se je to že močno poznalo na družinskem proračunu. Izdatki so prihajali, prihodkov pa ni bilo ...

V ospredje je spet stopila krhkost, ponižnost in zavedanje lastne nemoči. Ostalo mi je samo še zaupanje Bogu in v zaupanju sem mu prepustil tudi ekonomsko stran življenja. Po mojem okrevanju je bilo kar nekaj večjih izdatkov, Božja previdnost pa je sproti poskrbela, kolikor je bilo potrebno. Izkusil sem, da je vredno zaupati, da Bog poskrbi.

Večkrat sem že izkusil, ko sem se nemočen ustavil, da je bolje, če Gospodu prepustim volan svojega življenja, sam pa se presedem na sovoznikov sedež, da On pelje naprej. Izkušnja s koronavirusom me je utrdila v zaupanju v Božjo previdnost in v gotovosti, da Bog skrbi zame.

Ko sem resno zbolel za koronavirusom, so v župniji Preska in v Skupnosti Emanuel molili zame. Kljub vsem tegobam, ki jih ta bolezen prinaša, sem čutil, da sem nošen v molitvi, ni se me polastil obup in sem kljub vsemu lahko zaupal. Zavedanje, da bratje in sestre molijo zame, mi je vlilo optimizem in zaupanje.

Za konec bi rad dodal še to: Če je z avtom kaj narobe, ga peljem k mehaniku, kar se zdravja tiče, pa zaupam zdravnikom. Gre tudi za mojo ponižnost, da strokovno usposobljenega zdravnika sprejmem kot Božji dar, kot znamenje Božje pozornosti za moje zdravje, in da sprejmem tudi ukrepe za varovanje zdravja.

Sonja Topler, katehistinja in narodna koordinatorka Delavnic molitve in življenja:

Koronačas – milostni čas! Prav zanimiv je. Na začetku sem se mu čudila, ga opazovala s strahom in začudenjem. Začetno nelagodje pri uporabi mask je sčasoma preraslo v sprejetje. Tudi marsikatera druga upornost v meni je popustila. To imam za dobro, saj umreti sebi pomeni rasti v ponižnosti. Usmeriti svoj pogled na potrebe otrok pri šolanju na daljavo je rodilo čudenje nad tem, kako ustvarjalni so, kako hitro najdejo rešitve in zvesto izpolnijo svoje zadolžitve. Ponižnost je otipljiva.


Sonja Topler. FOTO: Tatjana Splichal.

Če mi prej ni bilo treba in me ni privlačilo uporabljati moderna tehnična sredstva, se naučiti novih veščin, je to sedaj postala nuja. Znova umreti sebi pomeni znebiti se strahu.

Kot družina smo velikokrat doživeli posebne čase veselja, npr. tekmovanje v kvizu na daljavo med sestričnami in bratranci; kuhinja je postala bolj zasedena in polna uresničevanja zanimivih idej …

Kakor se povečuje hrepenenje po osebnih stikih, se hkrati veča hrepenenje po stiku z Bogom, in obrnjeno. Maše na daljavo so postale priložnost za pogovore o veri, ki jih v družini prej ni bilo. Kot katehistinja pa odkrivam nove poti povezanosti s katehiziranci in njihovimi družinami. Čeprav je moj trud včasih zelo pičel, zaupam Gospodu, da bo vse, predvsem pa molitvene namene za druge obrnil v dobro.

Ta čas mi daje veliko miru in tudi radovednosti, kaj nam Bog želi povedati. O, da bi se iz tega kairosa, ki je tako zelo neponovljiv, naučila še marsikaj! Za molitev pa vemo, da v vseh časih deluje na daljavo.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (51/2020).

Preberite še:
- Sestra Mirjam Rovtar o življenju v samoti
- Božič v karanteni