Okužbe s koronavirusom se nezadržno širijo tudi na gosto poseljenem območju Gaze. Tamkajšnja katoliška skupnost v tem težkem obdobju nesebično nudi pomoč vsem potrebnim, ne glede na njihovo versko pripadnost. O delovanju tamkajšnjega občestva je za spletni portal Vatican News spregovoril p. Gabriel Romanelli. Italijanski redovnik na območju Gaze živi zadnje leto dni in tam vodi župnijo Svete družine.

Še pred nekaj meseci je bilo območje Gaze nekakšen »otok blaženih«, saj tam dolgo časa ni bilo okuženih z novim virusom. Katoliška cerkev, ki deluje med tamkajšnjimi verniki, je to prepoznala kot posebno priložnost in jo tudi izkoristila. Po besedah p. Gabriela so se zavedali, da je stanje brez okužb pravzaprav čudež, vedeli pa so tudi, kaj jih najverjetneje čaka v prihodnosti, zato so se nanjo temeljito pripravili. Že pred vstopom virusa na to območje so množične prireditve organizirali na prostem, tudi bogoslužja in verske seminarje; vse seveda z dovoljenjem pristojnih oblasti in ob upoštevanju preprečevalnih ukrepov. Sprva je vse skupaj delovalo malce nestvarno, toda zbiranja so bila potrebna za duhovno krepitev tamkajšnjega krščanskega občestva, pa tudi muslimanskih vernikov.

Ekumenizem v vsakdanjem življenju

Župnija Svete družine v Gazi je že od nekdaj tesno povezana s tamkajšnjimi prebivalci, kar je po mnenju italijanskega redovnika »nekaj posebnega«: »Župnija je bila vedno blizu ljudem, ti dobri odnosi pa so se v zadnjih mesecih še okrepili, ko smo še lahko obiskovali ljudi, družine, jim prinašali sveto obhajilo. Tudi druge dejavnosti so prispevale k temu, za mlade smo recimo priredili različna tekmovanja, za otroke smo pripravili poseben program v Marijinem mesecu maju. Pri projektih je vedno sodelovalo veliko ljudi, tudi grški pravoslavni verniki. Ekumenizem je za nas del vsakdanjega življenja.«

In nato … korona

Danes je življenje p. Gabriela in njegove župnije precej drugačno. Tudi na območje Gaze je prišla korona. Prve štiri okužene so odkrili v začetku tedna v begunskem taborišču Al-Mughasi sredi območja Gaze, kjer trenutno biva okoli 120.000 ljudi. P. Gabriel zelo dobro pozna tamkajšnje neugodne razmere:

»Begunska taborišča so kot najrevnejše četrti Gaze. Nekdaj so tam večinoma stali šotori, danes so v glavnem barake. Težko je upoštevati varnostne ukrepe, predvsem zadostno medosebno razdaljo. V enem prostoru pogosto živi 10, 12, 14 družinskih članov. Ne moremo predvideti, kdaj se bo vse skupaj končalo. Območje Gaze je razdeljeno, prehodi med različnimi pasovi niso dovoljeni, zato so nadaljnje okužbe znotraj našega območja neizogibne …«

Kljub upoštevanju varnostnih ukrepov so z ministrstva za zdravje, ki ga vodi islamistični Hamas, sredi tedna sporočili nove primere okužb s koronavirusom. Poleg revščine in brezposelnosti se zdaj ljudje v luči vseh prepovedi torej bojijo še močno nalezljive bolezni. Prebivalci Gaze so sicer vajeni najrazličnejših omejitev gibanja, toda tokrat so razmere še posebej težke, predvsem zaradi nenehnih napetosti med Izraelci in Palestinci. Vsakdanje življenje je oteženo, elektrika je prebivalcem Gaze na voljo le štiri do šest ur dnevno, nihče ne more vstopiti na to območje in nihče ga ne sme zapustiti.

Politika nikogar ne nasiti

Politično dogajanje, kot je recimo nedavno zbližanje med Izraelom in Združenimi arabskimi emirati, ljudi ne zanima: »Mnogi ljudje so izgubili upanje. Seveda vedno obstajajo takšni, ki se z ničemer ne strinjajo in se nenehno pritožujejo. Politika je tu skoraj vsakdanji kruh. Toda navsezadnje je dosti pomembnejši kruh, ki dejansko poteši lakoto; večine prebivalcev politika ne zanima, saj se bojijo za svoje zdravje, skrbi jih, kje bodo dobili denar za šolanje svojih otrok, kako bodo našli delo, kaj bodo jedli. Najpomembnejša stvar je preživetje.«

Zato je p. Gabriel zadovoljen, da njegova župnija Svete družine na območju Gaze pomaga ljudem v stiski in jim prinaša upanje, ne glede na to, kateri veroizpovedi pripadajo.