Kot srednješolka in študentka sem bila na duhovnih vajah vsako leto, včasih celo dvakrat. Predstavljale so mi neko osnovo dušne higiene, če se lahko tako izrazim. Kot vsakodnevna molitev, nedeljski obisk maše in spoved vsaj dvakrat na leto.

Mož pa ne. Terjalo me je šest let vztrajnega prepričevanja, da smo se kot družina končno odpravili na duhovne vaje. Prepustila sem mu izbiro lokacije in termina, samo srečna sem bila, da končno gremo. Naslednje leto smo šli spet. Skorajda brez debate. In tako potem vsako leto – za letošnje poletje imamo termin rezerviran že od marca.

Enkrat sem se mu razgovorila, kako hvaležna sem, da se mi ni treba več vsako leto pregovarjati glede vprašanja, ali bomo šli na duhovne vaje ali ne. Preprosto gremo. »Ker vidiš, da ti duhovne vaje zelo koristijo, kajne?« sem mu prigovarjala. »Ne. Vidim predvsem, da zelo koristijo tebi,« je bil brutalno iskren. »To pa koristi tudi meni.«

Nauka zgodbe sta dva. Drage žene, ne postavljajte m...