Korejsko odposlanstvo, ki je vsako leto prihajalo iz Seula v Peking, da je plačalo davek, je leta 1777 prineslo nekaj katoliških spisov s Kitajskega. V njih so bile opisane temeljne krščanske resnice. Nekateri korejski učenjaki so te resnice preučili in sklenili, da bodo po njih živeli. Leta 1783 se je Korejec Ri-Seung-Huni dal krstiti na ime Peter in se kot apostol vrnil v domovino. V nekaj letih je skupina, ki jo je skupaj s prijatelji pridobil za Kristusa, narasla na 4000. Kmalu pa je bila njihova vera postavljena na hudo preizkušnjo. Dva izmed najuglednejših kristjanov sta namreč ob materini smrti sežgala družinsko tablo prednikov. Pod obtožbo, da prezirata domače navade in spolnjujeta tuje nauke, sta bila obsojena na smrt in obglavljena.

To sta bila Pavel Yn in Jakob Kuan, ki sta kot prva mučenca z lastno krvjo posvetila tla domače zemlje. V naslednjih desetletjih so se vrstila nova preganjanja. Tako je leta 1831 umrl mučeniške smrti Lovrenc Imbert, ki je kot prvi škof dobil dovoljenje, da se naseli na Koreji. Prav tako je moral leta 1846 dati življenje za Kristusa prvi korejski duhovnik Andrej Kim. Deset let kasneje je izbruhnil vihar novega preganjanja. Umorili so dva škofa, sedem izmed desetih misijonarjev in 10.000 izmed 18.000 katoličanov.

Kljub preganjanju je Cerkev rasla. Ko je v letih 1886/87 korejska vlada sklenila pogodbe z zahodnimi silami, je bil kristjanom zagotovljen mir.

Devetinsedemdeset izmed mnogih korejskih mučencev je papež Pij XI. 5. julija 1925 razglasil za blažene. Na ta dan se jih spominjamo.