Pozna jesen je eden najbolj neprijetnih delov leta. Dnevi so kratki, mraz sili za ovratnike, čez nižine pa se navleče megla, ki za dolge dneve zakrije sonce. Letos je bila še posebej trdovratna, morda tudi zato, ker so jo nekateri tako obilno spuščali pred volitvami. A pustimo politiko in se vrnimo k vremenu. Kadar sonce ne more do nas, moramo mi k njemu. Visoko v sredogorje ali na Primorsko, kjer v minulih tednih ni manjkalo svetlobe in toplote.

Korada je vzpetina nad reko Sočo na severnem robu Goriških brd. Njena pobočja so gozdnata, vršni del pa je precej travnat in zelo razgleden. Na Korado peljejo označene poti z Vrhoveljskega prevala ter iz Kanala in Plav. Najbolj navdušeni pohodniki se proti njej odpravijo celo iz Solkana prek Sabotina (z njega je do Korade približno štiri ure hoda), a to je že podvig za dolge pomladne dni.



Plave ležijo ob Soči jugozahodno od Deskel in Anhovega. Nekaj hiš je tik ob glavni cesti Nova Gorica–Tolmin, večji del naselja pa na drugi strani Soče, kjer je tudi cerkev sv. Janeza Krstnika. Plave imajo približno 250 prebivalcev. Še nedavno so h kraju spadali tudi oddaljeni zaselki Paljevo, Zagora in Zagomila ter bližnje Prilesje, ki so leta 2007 postali samostojna naselja.

Kažipot pri cerkvi, do katere pelje ozka cesta, nas usmeri mimo bližnje domačije v gozd. Drevje je tanko in gosto, povsem drugačno kot denimo na Gorenjskem. Okrogle markacije so redke, tu in tam opazimo le bledo rdečo črto na skalnatih tleh. Po petnajstih minutah prispemo do razpotja. Označena pot krene levo navkreber, vendar lahko nadaljujemo tudi naravnost, saj se obe poti znova združita na koncu gozdne ceste. Tam zagledamo na vrhu gozdnatega pobočja skalnat rob, daleč spredaj pa nekaj hiš v samotnem zaselku Vrtače.

Makadamski cesti sledimo četrt ure, potem na ostrem ovinku prestopimo na stezo. Ta pelje sprva nad cesto, a se kmalu obrne in jo po svoje mahne proti zaselku Vrtače. Pri betonskem koritu z vodo stopimo na makadamsko cesto, ki nas – če krenemo navkreber – za ovinkom pripelje do treh poslopij. Med onima na levi zavijemo znova med drevje, ki se začne nad komaj vidnimi ostanki kamnite stavbe počasi razmikati. Steza, ki jo božajo šopi presušene trave, se v naslednjih minutah vzpne do asfaltne ceste. Po njej krenemo v desno, čez kakšnih trideset metrov prestopimo na stezo in se čez kratko travnato pobočje vzpnemo do makadamske ceste, kjer se nam pridruži označena pot iz Kanala. Tudi na tej cesti ne ostanemo dolgo, saj markacije zavijejo v levo skozi gozd do sveže obnovljene cerkve sv. Genderce (tako tukaj imenujejo svetnico, ki je bolj znana kot sv. Jedrt ali Gertruda). Za njo se prek nagnjenega travnika kot bi mignil vzpnemo na vrh.



Na Koradi je veliko kotičkov, kjer se lahko odpočijemo in naužijemo razgleda. Napis na betonskem stebru, ob katerem sta vpisna knjiga in žig, nas vabi k bližnjemu planinskemu zavetišču. Ob cerkvi sv. Genderce je več klopi, vabljivo pa je tudi travnato pobočje pod vrhom, od koder nam pogled mimo samotnih dreves pohiti v daljavo. Na jugovzhodu vidimo Sabotin in Sveto Goro, na vzhodu Banjško planoto in Trnovski gozd, na severovzhodu verigo Julijcev s Triglavom in Krnom, na severu Matajur in Kaninsko skupino, na zahodu pa se mimo Stare gore nad Čedadom sprehodimo vse do Dolomitov. Kogar Korada ne navduši že med vzponom, ga prav gotovo na vrhu.