Visoki komisar ZN za begunce Filippe Grandi je povedal, da je tudi po 70 letih konvencija enako pomembna kot leta 1951, ko je zaradi konfliktov in preganjanja v domovini na begu 34 milijonov ljudi, poroča STA.

Poudaril je tudi, da družba begunce že dolgo sprejema kot grožnjo, medtem ko so tudi predmet izkoriščanja tihotapcev, ki jim pod pretvezo konvencije dajejo lažno upanje ter od njih zahtevajo velike vsote denarja. Evropska unija se je z begunskih valom soočala zlasti v letih 2015 in 2016, a prek Sredozemskega morja ljudje v Evropo prihajajo tudi danes.

O uspešnosti sistema konvencije se danes veliko razpravlja, saj je predmet izkoriščanja nekaterih, a to še ne pomeni, da bi jo morali odpraviti, je povedal profesor prava migracij na univerzi v švicarskem Vernu Alberto Achermann. 

Grandi pravi, da je azilni sistem Evrope na meji svojih zmogljivosti, zaradi česar bi bilo potrebno spremeniti sistem. "Če bi bil sistem učinkovitejši, bi bilo tudi manj zlorab," je povedal. Zato bi bilo potrebno prosilce za azil v nekaj tednih preveriti in zavrnjene čim prej poslati nazaj.

Anuscheh Farahat, profesorica za pravo migracij in človekove pravice na univerzi Erlangen-Nürnberg v Nemčiji je izrazila bojazen, da bi evropske države breme zaščite beguncev v naslednjih letih utegnile še v večji meri prenesti na tretje države. Konvenciji po njenih besedah tudi manjka delitveni ključ, ki bi državam na zunanji meji EU in tistim v bližini kriznih žarišč ne bi bilo treba sprejeti beguncev. Prišli naj bi do točke, ko konvencija sama po sebi več ni dovolj.

Že leta se beguncev ne sprejema več z odprtimi rokami, saj jih v državah, kamor se zatekajo, sprejemajo kot grožnjo. FOTO: Tatjana Splichal

Danes je po svetu na begu 34 milijonov ljudi, iz leta v leto pa jih je tudi več. Na sprejem jih po besedah visokega komisariata ZN za begunce čaka 1,5 milijona.

Ženevsko konvencijo o beguncih so sprejeli v šestih letih po koncu druge svetovne vojne, ko je bilo na evropskem območju beguncev še več sto tisoč. Dokončno so jo sprejeli po treh tednih trdih pogajanj ,28. julija 1951, in danes velja za »magno carto« zaščite beguncev. Dokument določa poje begunca, njegove obveznosti do države, ki ga je sprejela ter njegove pravice: svoboda veroizpovedi, prostega gibanja, dela, izobrazbe in potnih listin.