Sveti Konrad iz Parzhama, kapucin, samostanski vratar

Potem ko je s šestnajstimi leti postal sirota, je moral Janez (to je bilo njegovo krstno ime) skupaj z brati krepko poprijeti za delo na veliki domači kmetiji. Do enaintridesetega leta je kmetoval, nato pa se je kmetiji odpovedal in leta 1849 kot brat laik vstopil v kapucinski samostan sv. Ane v Altöttingu in ga potlej ni več zapustil. Kmalu po zaobljubah so mu dodelili mesto samostanskega vratarja in to službo je več kot vestno opravljal dolgih štirideset let do smrti. Njegova glavna naloga je bilo sprejemanje številnih romarjev, ki so prišli v ta znan romarski kraj. Moral je odgovarjati na njihova vprašanja, izpolnjevati prošnje in opravljati razne druge naloge. Za vsakogar je imel prijazno besedo, vsakemu se je trudil izpolniti, kar je le mogel. Redek, a zato toliko bolj dragocen prosti čas je redno uporabil za molitev v »znani« Aleksijevi celici. Posebnost te kamrice je, da se skozi ozko odprtino vidi naravnost h glavnemu oltarju romarske cerkve. Papež Pij XI. je pri slovesni razglasitvi za svetnika na trgu sv. Petra med drugim o njem rekel: »V njem so zasijale čistost in skromnost, ljubezen do Boga in bližnjega ter zvestoba vsem dolžnostim.«


Ime: Kot zloženka izhaja iz dveh starovisokonemških besed kuoni »drzen, neustrašen« in rat »svetovalec«.

Rodil se je 22. decembra 1818 v Parzhamu v Nemčiji,
umrl pa 21. aprila 1894 v Altöttingu, prav tako v Nemčiji.

Družina: Rodil se je kot najmlajši v številni kmečki družini z dvanajstimi otroki. Pri krstu so mu dali ime Janez Evangelist Birndorfer.

Zavetnik: vratarjev, katoliških burševskih društev, serafinskega dobrodelnega gibanja, je priprošnjik v vseh stiskah.

Upodobitve: Obstaja njegova fotografija, ko je bil na smrtni postelji, sicer pa ga upodabljajo kot vratarja, največkrat, kako deli kruh. Poznamo tudi kar nekaj njegovih upodobitev, kako kot mladenič orje na njivi.

Beatifikacija: Papež Pij XI. ga je 15. junija 1930 razglasil za blaženega, 20. maja 1934 pa za svetnika.
Goduje: 21. aprila.

Misel: »Vedno sem srečen in zadovoljen v Bogu. Od ljubega nebeškega Očeta sprejemam s hvaležnostjo vse, trpljenje ali veselje; On pač ve, kaj je za nas najbolje.« (v pismu sestri)