P. Branko Cestnik v intervjuju s španske perspektive (trenutno je namreč na »sobotnem« letu v Madridu) spregovori o konklavu, rimskem utripu med kardinali in moči medijev v času volitev novega papeža.

P. Branko, kakšen je pogled na vatikansko dogajanje iz španske perspektive?
Sem vesel, da me je ta veliki dogodek ujel v Španiji. Danes je zaradi interneta dogajanju mogoče slediti od koderkoli. Le kakšen tuj jezik moraš znati. Vendar je le drugače, če v zadevo vstopiš bolj v živo. V Madridu obiskujem predavanja na dveh cerkvenih akademskih ustanovah, poslušam različne profesorje, razpravljam z ljudmi z vsega sveta, v klaretinski skupnosti imamo veliko časopisov in revij. Takih možnosti v Sloveniji ne bi imel. Drugo pa je sama španska perspektiva. Španski katoličani so zelo navezani na papeža. Že zgodovinsko je bila španska monarhija od vseh najbolj zvesta papežu. Vprašanje, kdo bo novi papež, je zato že po tradiciji za njih zelo pomembno.

Več let ste živeli v Rimu. Kaj se dogaja v tem vmesnem času pred konklavom po vatikanskih kuloarjih?
Res je, več let sem živel blizu Vatikana in poznal sem tega ali onega, ki je v Vatikanu delal, a kak poseben vatikanist ravno nisem. Morda zato, ker se mi je kot rimskemu bogoslovcu upiralo gledati na Vatikan kot na nekakšen Olimp, na katerem živijo višja bitja v podobi monsinjorjev in kardinalov. Tega gledanja med mojimi sošolci, zlasti med Italijani, ni bilo malo. Nekateri so kar tekmovali, kdo bo imel boljše vstopne točke do vatikanskih dogodkov in avtoritet. Kar se tiče dogajanja med kardinali, pa je pred konklavom gotovo živahno in napeto. Gre za veliko odločitev in veliko odgovornost.

Koliko je lobiranja med njimi?
Nič pohujšljivega se mi ne zdi, če kardinali med seboj debatirajo, se združujejo v neformalne skupine in če te skupine kdaj trčijo druga proti drugi. To je del procesa. Tako je bilo tudi na jeruzalemskem koncilu, o katerem poročajo Apostolska dela. Kljub tem človeškim dinamikam bomo na koncu vseeno rekli, da je novega papeža izbral Sveti Duh. Zakaj? Ker Sveti Duh na skupnost ne deluje kot nekakšna blažena nevihta izpod neba, temveč pristopa skozi preprosta človeška srca, skozi skupinsko dinamiko, če mi je dovoljeno tako reči. V primeru konklava skozi srca kardinalov, skozi njihovo srčno komunikacijo.

Drži, kar beremo v medijih, da se za zidovi rimskih vil, kjer se nameščajo v dneh pred konklavom kardinali, pletejo pomembna omrežja? Gre tudi za boj za oblast med različnimi tokovi Cerkve?
Ko sem l. 1987 začel študirati na Lateranski univerzi v Rimu, nam je profesor psihologije o duhovniških skušnjavah dejal naslednje: »Do štiridesetega leta je duhovnikova skušnjava ženska. Med štiridesetim in petdesetim letom starosti je njegova skušnjava denar. Po petdesetem pa oblast.« Bil sem mlad in nisem razumel, zakaj bi bila oblast tako velika skušnjava za duhovnike. Zdaj, ko se sam približujem petdesetim, se mi malo le svetlika. Oblast ti da občutek varnosti in uspešnosti. Če sistem, ki ga vodiš, dobro deluje, si potešen. Do sem ni nič sporno. Težave nastopijo, ko se na te prijetne občutke, ki ti jih nudi oblast, vse bolj navezuješ. Ko postaneš od njih odvisen. Ko jih argumentiraš z božjo avtoriteto, lahko zaideš v zlorabo religije. Benedikt XVI. je v zadnjih tednih večkrat opozarjal, da bistvo cerkvene službe ni oblast, temveč služenje. Skušnjava oblasti je realna skušnjava. Če bo prihodnji konklave izpadel kot boj za oblast, lahko kar zapremo našo štacuno. To bi bil velik poraz za evangelij.


Nadaljevanje intervjuja Ksenje Hočevar z Brankom Cestnikom:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/1F331B28DDB9BA87C1257B26004843E6?OpenDocument


Foto: arhiv Družine / T. S.