V komentarju Igorja Luznarja preberite, kaj vse lahko pričakujemo na konklavu, v čem se bo razlikoval od tistega izpred osmih let in zakaj so liste papabilov pravzaprav bolj namenjen tešenju radovednosti kot vplivu na kardinale volivce.

Bližnji konklave nam bo dal novega Petra naših dni

Nekoč so pred novoizvoljenim papežem zažgali predivo z besedami: Sic transit gloria mundi – Tako mine slava sveta. Papeštvo nikoli ni bilo predvsem slava, temveč zvesto služenje Kristusu in Cerkvi v ponižnosti. Ni brez razloga eden izmed prvih papeževih naslovov: »služabnik Božjih služabnikov«. Ko je Ratzinger leta 2005 sprejel na svoje rame težki križ vodenja Cerkve, se je tega zavedal. Do zadnjih moči ga je nosil zvesto. Konec februarja letos ta križ vodenja Petrove barke čaka na novo ramo, da ga v nepretrgani dvatisočletni verigi mlade moči ponesejo naprej. Cerkev je vstopila v čas izpraznjenega sedeža. Bližnji konklave nam bo dal novega Petra naših dni.

Letošnji konklave se bo nekoliko razlikoval od tistega izpred osmih let. Zaradi dolgoletne bolezni Janeza Pavla II.¬ so imeli kardinali možnost, da so dlje umirjeno iskali primeren profil bodočega papeža. In hitro so ga našli v kardinalu Ratzingerju. Izvoljen je bil že v četrtem krogu. Nepričakovan odstop Benedikta XVI. pa je karte iskanja naslednika premešal zelo na hitro. Iskalcem novega papeža dodatno meša štrene dejstvo, da Ratzinger nikoli ni jasno nakazal svojega morebitnega naslednika, kot je bilo to čutiti v tandemu Wojtyla–Ratzinger. Včasih so predhodniki dali kakšno zunanje znamenje, ki je nakazovalo, kakšna izbira bi jim ustrezala. Tako je Pij XII. poslal v Ameriko kardinala Sirija z besedami: »Naj Amerika spozna njega in on Ameriko.« Kljub temu ni bil izvoljen.


Foto: splet