Pred 79 leti v maju so se zaustavljala kolesa druge strašne vojne prejšnjega stoletja. Na poteh tega sveta se od takrat ni spremenilo nič. Ukrajina je pred očmi. Ni edini spopad, le najbližji nam je. Ko orožje zaropota, rastejo kot gobe po dežju politiki, analitiki, ekonomisti ..., vsakovrstni strokovnjaki, ljudje 'velikih in mogočnih besed' o miru in manj mogočnih dejanj zanj. Skupno vsem je, da so nemočni. Tako kot drugi ljudje. Mi vsi. V trušču oklepnikov se ne sliši besede.

Sveti oče ne zakriva stiske ljudi naših dni.

»Ko se podirajo temelji reda, kaj more storiti pravični?« je zapisal psalmist že pred tisočletji (Ps 11). Zadrega tega vprašanja ni nekaj novega. Tudi obnašanje ljudi v takih časih se ni spremenilo. Stojimo pred neprebojnim zidom zla. Na tej in na oni strani je človek, so ljudje. Bratje in sestre po Adamu in Evi. Oba iz Božje roke po svoji naravi nista za hudobijo. Človek je nastal iz stvariteljske moči življenja za življenje, iz dobrote za dobroto, iz ljubezni za ljubezen. Nasproti je hudobija poželenja, ki zanika resnico, zavrne Božjo pravico. Tu je poreklo vsega zla in trpljenja.

Posredi človeške nemoči je načrtno postavljena tudi beseda rešitve. Spregovoril jo je Stvarnik sam in jo naznanil človeškemu rodu z razodevanjem tega načrta. Trasira pot miru. Božji Sin in Sin človekov Jezus Kristus jo je hodil prvi in s tistimi, ki hodijo za njim, uresničuje mir danes. Zid, ki ga ja postavil človek, ni neprebojen. Zruši se v moči Božjih del, ki uničujejo moči zmot. Presenetljivo je, da prihaja sporočilo v moči besede. Ta beseda iz Božjih ust ustavi rušilno moč granat in hreščanje podirajočih se bivališč.

Zid, ki ga ja postavil človek, ni neprebojen. Zruši se v moči Božjih del, ki uničujejo moči zmot.

Letošnji maj je prepoln znamenj te moči. Praznik Jožefa, delavca (1.), je roka varuha vse družine narodov. Gospodov vnebohod (9.) pokaže na cilj, ki nam ga je pripravil Odrešenik sveta. Fatimska Mati Božja (13.) je priporočila, naj se narodi posvetijo njej, da bi zmogli najti rešitev iz stisk svetovne vojne in posebej je prosila za posvetitev Rusije Kraljici miru. Dar binkoštnega praznika (19.) je delo Svetega Duha za poslušnost Božji besedi. V njej je moč za uresničitev bratstva med vsemi ljudmi in narodi. Naslednji dan goduje Marija, Mati Cerkve, ki razteza svoj plašč nad vse, kot kaže relief na Ptujski gori. Stisko ljudi v vojni izročamo Mariji, Pomočnici kristjanov (24.) v narodnem svetišču na Brezjah. Nedelja Svete Trojice (26.) usmeri naš pogled v skrivnost nevidnega Boga. Vidimo pa pri vsaki maši kruh in vino, ki sta Gospodovo Rešnje Telo in Krvi (30.). Jed in pijača, ki hrani vero, upanje in ljubezen. Brez te hrane kristjani ne moremo živeti.

Velikonočno veselje hrani živo upanje. Priče so mučenci. Bl. Alojzij Grozde (27.), prosi za nas!

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (05/2024).