»Zaradi svojih bratov in prijateljev bom klical: 'Mir naj vlada v tebi.'« (Ps 122,8)

Od začetka 21. stoletja je Evropa znova v številnih preizkušnjah: vojna v Ukrajini, krize na raznih področjih in splošna odtujenost med ljudmi, ki povzroča pomanjkanje upanja za prihodnost. Optimistične napovedi o evropski in svetovni povezanosti na podlagi zahodnega sekularnega razumevanja človeka in družbe so se izkazale za omejene. Kljub težavam vsakega zgodovinskega obdobja obstajajo priložnosti in kraji na stičišču različnih kulturnih krogov, ki omogočajo srečanje in pogovor, zlasti med verskimi voditelji, ki so prvi poklicani, da pogledajo onkraj političnih in drugih prehodnih agend, hkrati pa ostanejo v stiku z boleznimi tega sveta. Eno od takšnih prizorišč je država Slovenija, ki se nahaja v »srcu Evrope«, med Alpami, Sredozemljem in Panonsko (Madžarsko) kotlino, ter lahko deluje kot most med slovanskim, germanskim in romanskim svetom. Na poseben način to odraža obalno mesto Koper (gr. Iustinopolis, lat. Caput Histriae, it. Capodistria) ob Jadranskem morju, ki po svojem geografskem položaju in zgodovinski izkušnji povezuje vzhodno in zahodno Sredozemlje, s tem pa tudi vzhodno in zahodno vejo krščanstva ter druga verska izročila.

Govorci na »Forumu za dialog in mir na Balkanu« se zavedamo nujnosti in dolžnosti gojenja vzajemnega spoštovanja in mirnega sobivanja med pripadniki različnih verskih izročil, etničnih in drugih skupin, kar potrjujejo številni dobri zgledi iz zapletene in nelahke zgodovinske izkušnje tega geografskega območja. Dosegli smo skupno stališče in razglašamo sklepe, ki jih podajamo v nadaljevanju.

• V nestanovitnih okoliščinah lahko vera v Boga, ki svojih obljub ne prelamlja (prim. 2 Kor 1,18), predstavlja oporo pri vztrajanju v dobrem na medosebnem, družbenem in duhovnem področju. Zato se verskim voditeljem in vsem ljudem dobre volje odpira večna perspektiva, ki v minljivih zemeljskih okoliščinah in dobrinah prepoznava le sredstvo in ne cilja za polnost življenja tukaj in v prihodnjem življenju.
• Zakoreninjenost v duhovnem izročilu daje kristjanom in pripadnikom drugih religij občutek smisla in odgovornosti, da si prizadevajo za celostno podobo človeške osebe in uravnotežen družbeni razvoj. Gre predvsem za dialog, ki bi pospeševal uveljavljanje verske svobode ter krepil trajnostno skrb za naravne vire in ekonomski razvoj, v katerega ospredju naj bo dobrobit človeka in skupnosti, ne podrejanje brezmejni rasti ali dobičku. V tem smislu naj se vedno bolj uveljavlja pogled »ekologije človeškega bratstva«, ki je zapisan v encikliki papeža Frančiška Vsi bratje (2020).
• Doseganje pravičnosti v ekološkem in ekonomskem pogledu odločilno pripomore k delu za širjenje miru na Zahodnem Balkanu danes in v prihodnosti.
• Ker nas kot verujoče ljudi zavezuje evangeljska modrost »Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5,9) in prav tako sporočilo svetih prerokov o miru, je naš skupni cilj takšen mir, ki je »sad pravičnosti« (Iz 32,17). Pozivamo vse posameznike dobre volje, zlasti tiste na vodilnih položajih, naj predvsem in vseskozi širijo dialog in mir.
• Na podlagi zavezanosti dialogu in naklanjanja človekoljubne pomoči vsem prizadetim brez razlike se morajo verske skupnosti zavedati kompleksnosti trenutnih razmer, s čimer poudarjajo svojo željo po neodvisnosti od političnih in drugih interesov.
• Na Zahodnem Balkanu in v drugih državah mora biti jasno priznana pravica do obstoja vseh verskih skupnosti in poziv državnim oblastem, naj v prid miru in dialoga spoštujejo njihovo svobodo.
• Ekstremizem, terorizem in vse druge oblike nasilja in vojn nimajo nič opraviti s pristno religijo in morajo biti zavrnjeni tako v družbi kakor tudi na ravni verskih skupnosti samih.
• V zadnjih desetletjih se države na Balkanskem polotoku spopadajo tudi z demografsko problematiko, s katero je tesno povezano vprašanje ekonomskega izseljevanja. Gre za večplastno – tudi moralno in duhovno – vprašanje, ki med drugim zahteva kritično refleksijo preteklih dejanj na strani političnih, ekonomskih in verskih odločevalcev.
• Izjemnega pomena je redno srečevanje in iskanje skupnih rešitev med različnimi verskimi skupnostmi na območju Balkana, kjer imajo zaradi svojega zgodovinskega in sedanjega vpliva posebno odgovornost predvsem Katoliška in Pravoslavna Cerkev ter Islamska skupnost.
• Iskrenega srečevanja in dialoga, ki bi prinašal sadove, ne more biti brez molitve in zaupanja v Stvarnika, ki je gospodar zgodovine in dopolnjuje tisto, česar človek sam ne more storiti. Le okrepljena vera v Boga in iskreno presojanje lastnih dosedanjih dejanj, ki jih zaznamuje človeška nemoč, pripomore k doseganju miru in blaginje na medosebnem, družbenem in duhovnem področju.