Godalni trio v sklopu projekta poleg njega sestavljata še violinistka Manca Rupnik in Roberto Papi, ki je trenutno solo violist v orkestru SNG Maribor, v sklopu projekta pa ima vlogo mentorja. Izak Hudnik, sicer dvakratni prejemnik Prešernove nagrade akademije za glasbo, meni, da klasična glasba postaja sama sebi namen, a v popolnem navzkrižju z idejo o »l’art pour l’art«. Zakaj pravi tako in kakšni so odzivi na koncertih v sklopu omenjenega projekta, preberite v spodnjem pogovoru.

Izak Hudnik po končanem magistrskem študiju v Salzburgu nadaljuje svojo glasbeno pot na Züriški visoki šoli za umetnost. FOTO: Osebni arhiv

Kako je prišlo do začetka oziroma od zamisli do začetka projekta »Glasba gre v svet«? 

Pobuda je sicer bila moja, vendar sta pri projektu že od samega začetka tako idejno kot organizacijsko sodelovala Tobija Hudnik in Tina Zajec. Skupaj smo bili že dlje časa prepričani, da klasična glasba umira, ker se priprav na koncerte glasbeniki prepogosto lotevamo »z levo roko«. Povrhu vsega pa sam koncert bolj kot ne izvajamo za svoje »cehovske« kolege. To pripelje do kočljive družbene situacije, v kateri nas glasba vse bolj zapira v naša lastna prepričanja, s tem da poslušanje preusmerja v iskanje pravilnosti in nepravilnosti posamičnih izvedb. Če povzamem, klasična glasba postaja sama sebi namen, a v popolnem navzkrižju z idejo o »l’art pour l’art« oz. umetnost za umetnost, saj pred estetski izraz postavlja vprašanje o sprejemljivosti interpretacije. Zahtevi po pravilnosti interpretacije se poskušamo zoperstaviti z enotedensko turnejo po institucijah, v katerih ni vzpostavljenih družbenih silnic, ki v glasbenih krogih izoblikujejo orisan problem.

Nastop v domu za starejše občane v Logatcu. FOTO: Tina Zajec

Osnovna želja projekta je z glasbo graditi most do različnih družbenih skupin, ki običajno nimajo dostopa do koncertov. Nastopate torej v različnih institucijah, kjer je občinstvo drugačno. Kako to vpliva na vas kot glasbenika?

Res je, glasbenik je postavljen pred občinstvo, ki ga pravilnost izvedbe prav nič ne gane. Ravno zato v ospredje stopijo tisti elementi poustvarjalne prakse, za katere ob navadnem pričkanju o pravilnosti enostavno zmanjka časa. Ni več pomembno, kaj si vsak od izvajalcev o skladbi misli, saj neokužene poslušalce zmoti le, če komorna skupina ne igra s skupnim izrazom in medsebojnim spoštovanjem. Glasbeniki so se zavoljo poslušalcev primorani prilagoditi skupnemu dobremu in nepričakovano ter povsem preprosto sočutno oblikujejo skupno glasbeno idejo. Četudi jim je od časa do časa kakšna glasbena misel osebno tuja, njena oddaljenost le koristi glasbenikovi domišljiji, ki ji sočutje s tujim izrazom razkriva pred kratkim še neslišne estetske horizonte.

Izak Hudnik: V projektu »Glasba gre v svet« je glasbenik postavljen pred občinstvo, ki ga pravilnost izvedbe prav nič ne gane. FOTO: Osebni arhiv

Projekt Glasba gre v svet ima dve plati. Prvič, program je namenjen mladim glasbenikom, ki imajo priložnost sodelovanja z izkušenim glasbenim mentorjem. Kot drugo pa program tako študente kot mentorja postavi pred občinstvo, ki posluša na pristen in naiven način. Ker občinstvo nima privzgojenega koncertnega bontona, toliko hitreje reagira bodisi s hrupom na slabo bodisi s tišino na dobro izvedbo. Neposrednost te povratne informacije prav vsakemu sodelujočemu razblini prenekatero prepričanje, ki mu je predtem onemogočalo ustvarjanje pristnega estetskega izraza.

Manca Rupnik in njeni oboževalci po koncertu v vrtcu Vransko. FOTO: Tina Zajec

Godalni trio poleg vas tvorita Manca Rupnik in Roberto Papi. Kako je prišlo do oblikovanja tria in kakšno vlogo ima vsak izmed vas v njem?

Z Manco sva mlada glasbena študenta, Roberto je najin mentor. Pred tem smo že izvedli projekt, v katerem smo Vivijana Rogina, Zala Vidic in moja malenkost sodelovali z mentorjema Ano Dolžan in Nejcem Mikoličem. Pomembno je, da so mentorji izkušeni in uveljavljeni glasbeniki. Roberto je vodja viol v mariborski operi, Ana je koncertna mojstrica v Slovenski filharmoniji, Nejc pa docent na Akademiji za glasbo. Ker kot glavni organizator izbiram sodelujoče glasbenike, je izkušnja aktivnega sodelovanja na projektu nepogrešljiva, saj z njo spoznam prenekatere organizacijske, glasbene in osebnostne dinamike, ki botrujejo kakovostni izvedbi projekta. Moja želja je, da bi sčasoma prenehal s študentskim sodelovanjem in se posvetil organizacijskim problematikam.

Prav tako bi si želel, da bi postopek izbora mladih študentov potekal bolj objektivno ali pa bi ga izvedli mentorji sami. Vendar je do tja še dolga pot, saj brez prepoznavnosti in posledično zanimanja za projekt vzpostavitev nepristranskega sistema prijav in postopka izbora nima smisla. Cilj je, da projekt zaživi in se vzdržuje sam, jaz pa ostanem le »glavni organizator«, ter s tem pozabim na lastna glasbena in umetniška prepričanja.

Zaključni koncert v sklopu Vranskih poletnih večerov v podružnični cerkvi v Stopniku. FOTO: Tina Zajec

Pred katerimi skupinami oziroma občinstvom ste igrali doslej in koliko koncertov v okviru projekta ste že izvedli?

V sklopu projekta smo do zdaj izvedli 21 koncertov. Polovico med februarskim projektom in polovico med julijskim. Igrali smo v zavodih za prestajanje kazni zapora v Kopru in Ljubljani, v Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, v UKC Ljubljana, v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne (IRIS), v Osnovni šoli Danile Kumar, v Centru Janeza Levca Ljubljana, v domu starejših občanov na Fužinah, na Vranskem, v Logatcu in Žalcu, v zavetišču za brezdomce na Ježici ter v vrtcu Vransko. Zaključne koncerte smo izvedli v baru Cukrarna v Ljubljani, v sklopu Kroparskega glasbenega abonmaja in v sklopu Vranskih poletnih večerov.

Najlepši sta edinstvenost in nepredvidljivost vsakega posameznega nastopa.

Kakšen je bil odziv udeležencev? Kakšen občutek je igrati pred občinstvom, ki ni ravno vaša vsakdanja publika, in jim na ta način polepšate dan?

Najlepši sta edinstvenost in nepredvidljivost vsakega posameznega nastopa. Včasih so sprva najglasnejši udeleženci nastopa v zaporu na koncu popolnoma tiho, medtem ko glasba tiste tihe spodbudi k besedam. Spet drugič imaš pred sabo morda otroka s posebnimi potrebami, ki z glasbo pleše in se »reži« glasbenim šalam. Morda nekdo od varovancev v domu za starejše občane diha skupaj s tvojo glasbeno idejo, dviguje svoje telo, ko glasba gradi napetost, in ga sprosti skupaj s sklepno kadenco. Povsem edinstveno, povsem nepredvidljivo.

Na svojem prvem tovrstnem projektu v Berlinu smo nastopili tudi na paliativnem oddelku berlinske bolnišnice Charite. Po nastopu na hodniku smo nekaj skladb odigrali tudi v eni izmed sob pri bolnici, ki se sploh ni mogla več premikati. Solza, ki se ji je utrnila po koncu našega nastopa, mi je znova vlila upanje za laično prihodnost klasične glasbe.

Ogrevanje na obali pred nastopom v zavodu za prestajanje kazni zapora. FOTO: Tina Zajec

Kako ste si zastavili nadaljevanje projekta?

Vsekakor si želimo s projektom nadaljevati in sodelovanje z izkušenim mentorjem omogočiti še drugim slovenskim študentom. Trenutno smo v procesu iskanja možnih zaključnih nastopov, da jih nato izrabimo kot finančna in terminska izhodišča pri organizaciji intenzivnega vikenda vaj ter tedna socialnih nastopov. Upamo, da bomo naslednjo edicijo projekta lahko izvedli najpozneje naslednje poletje, z malo sreče že prej. Načrtujemo in dogovarjamo se tudi za sodelovanje s podobnimi organizacijami in projekti iz tujine.