S tem nam je vsaj na papirju najpomembnejši politik v državi nehote razkril osrednjo temo, okrog katere se pod Alpami suče tisto, kar naj bi bilo delo za skupno dobro. Gre za stalno prepoznavanje (pravega) sovražnika, ki ga je treba na vsak način zadržati stran od državnega korita in narodovega blagra. Sliši se razumno. Saj sovražnik, kakršen koli že je, hoče našemu občestvu vedno slabo. In zdi se, da so to naši razumni ljudje močno ponotranjili.

Težko je reči, kdaj se je panični lov na sovražnika začel. Če bom njegov začetek pomaknil predaleč nazaj, me boste še obtožili, da kot zgodovinar samo napeljujem vodo na svoj mlin. Toda tam leta 2011 so posvečeni že vedeli tisto, kar je nesrečna poslanka sedaj očitno pozabila. Le, da si niso upali povedati na glas. Kajti zdravilo, ki so ga zoper nadlogo ponujali, je bilo tako grenko, da so se ga še sami malo bali. Ampak naše ljudstvo je nenavadno bistroumno in je celo brez jasnega namiga sovražnika samo prepoznalo. In množično glasovalo za predlagano zdravilo. Ne da bi vprašalo za stranske učinke, kar svetuje vsaka reklama za farmacevtske proizvode.

Gre za stalno prepoznavanje (pravega) sovražnika, ki ga je treba na vsak način zadržati stran od državnega korita in narodovega blagra.

Uspeh je pobudnike »zdravila« opogumil. Ob vsakem naslednjem poskusu so jasneje povedali, kdo je pravi sovražnik. In vsako novo zdravilo je bilo, milo rečeno, bolj nenavadno kot prejšnje. V bazenu, iz katerega so ga lahko črpali, je bilo vse manj vode. In po dobrih desetih letih izrazito negativne selekcije je napočilo leto 2022. Če pogledamo natančno, je pri vseh, ki so se takrat povzpeli na najvišje položaje, štelo zgolj to, da so vedeli, kdo je »pravi sovražnik« in da so se kdaj v preteklosti že udejstvovali v boju proti njemu.

Slovensko občestvo se zato danes sooča s čudnim položajem. Vodijo ga ljudje, ki so se v dolgoletnem iskanju »sovražnika« povsem odmaknili od resničnosti. Ker so sveto prepričani, da je njihovo edino »znanje« že dovolj za soočenje z vsako slovensko ali svetovno težavo, so polni samozavesti. Za katero pa ni nobenega razloga.

Slovenci mogoče res nismo več tako pridni, kot so nas slikali v preteklosti, a še vedno dovolj, da lahko Slovenija preživi še kar nekaj ponovitev igre, ki se je začela leta 2011.

Vendar ob njihovem simpatičnem opotekanju med samozavestnim lovom na »sovražnika« in nebogljenostjo, ko gre za reševanje tegob državljanov, obstaja manjša nevarnost. Da bi nas očitna nedoraslost sedanje vodstvene ekipe zapeljala k misli, češ, stari mački, ki so jim s svojim blagoslovom utrli pot na tron, so bili vendarle boljši od njih. Saj so vedeli, za kaj gre. Ne smemo pozabiti, da so si slovensko politiko kot »boj proti pravemu sovražniku« v obrambo svojih monopolov izmislili prav oni, ne njihovi mlajši izbranci.

Če bodo sedanje borce proti sovražnikom zgolj zamenjali novi, se ne bo v resnici zgodilo nič. Slovenci mogoče res nismo več tako pridni, kot so nas slikali v preteklosti, a še vedno dovolj, da lahko Slovenija preživi še kar nekaj ponovitev igre, ki se je začela leta 2011. A šlo bo za tek v prazno. Pravi rešitvi sta samo dve. Ena je, da zadosten del naših sodržavljanov končno neha sodelovati v igri stalnega lova na »pravega sovražnika«. Zna se zgoditi, da se bo vsaj v prestolnici še kljub temu zgodila ulica. Zato je prišel čas, ko bomo morali tudi razumnejši del na oblast doslej bolj ali manj abonirane politične opcije prositi, da se odreče istemu lovu. Za svoje in skupno dobro.