Knjiga srbskega zgodovinarja Stefana Gužvice Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslaviji med veliko čistko 1936–1940 je zgodovinopisno delo, utemeljeno na virih, rekonstrukciji dogajanj in znanstveni objektivnosti, v katerem avtor podrobno razčlenjuje zanimivo obdobje t. i. frakcijskih bojev v KPJ pred drugo svetovno vojno, pokaže, da Josip Broz - Tito še zdaleč ni bil niti edini niti samoumevni kandidat za voditelja KPJ.

Totalitarizem v poznih tridesetih letih in leta 1948 – oziroma ves čas

Zgodovinar je na podlagi objavljenih spominov, starejše in najnovejše strokovne literature ter primarnih virov, arhiva Kominterne, natančno predstavil spopade med različnimi frakcijami in skupinami v KPJ. Obdobje v letih 1936–1940 je bilo ključno za razvoj zgodovine KPJ od leta 1940 naprej. Zgodovina potegovanja za vodstvo KPJ v poznih tridesetih letih pa je v marsičem predzgodovina leta 1948.

Knjiga zapolnjuje vrzel v slovenskem zgodovinopisju na tem področju. Razgrinja nove ugotovitve v zvezi z imenovanjem generalnega sekretarja KPJ v metežu velike komunistične čistke med obema svetovnima vojnama, pokaže alternativno razumevanje odnosa Kominterne do posamičnih nacionalnih komunističnih strank.

»Nasproti pogosto ponavljani domnevi, da naj bi bila KPJ nepomembni satelit Kominterne, popolnoma podrejen odločitvam njenega izvršnega odbora, avtor dokazuje, da so jugoslovanski komunisti imeli precejšnjo avtonomijo. Njihovi nadrejeni v Moskvi seveda nikakor niso bili odcepljeni od dogajanja, vendar so spodbujali in pričakovali samostojno delovanje. Tito je bil kandidat, ki je najbolj razumel ta pričakovanja, v tem je bila njegova prednost v frakcijskih spopadih. Ti so vključevali tudi komuniste iz mnogih drugih komunističnih strank, kar kaže, da je politična mreža Kominterne pogosto zmogla preseči nacionalne vezi. To nas opominja, da zgodovine nacionalnih komunističnih strank Kominterne nikoli ne smemo obravnavati kot zaprte v vakuumu.« Tako so zapisali o knjigi na založbi.

»Frakcijski boji« – mentalni svet totalitaristov

Knjiga obsega uvodno poglavje s predstavitvijo virov, metodologije raziskovanja in glavnih tez, ter štiri dele, ki se členijo na posamezna poglavja. Prvi del razčlenjuje vprašanje partijske enotnosti in pokaže frakcijske boje KPJ v letih 1919–1936, in sicer med levim in desnim krilom, boj proti boljševizaciji, konsolidacijo z Milanom Gorkićem ter prvo obdobje represije.

Drugi del prikazuje vzpon in padec Milana Gorkića, voditelja KPJ v letih 1932–1937, ki so ga jugo komunisti na aprilskem plenumu 1936 obtožili desnega odklona, kar je pritegnilo pozornost Kominterne, ki je ta konflikt razumela kot ponovno netenje frakcijskih bojev in grožnjo razdrobitve ter s tem uničenja gibanja. Sledilo je leto čiščenja oporečnikov v KPJ, pretežno trockistov. Tudi Gorkić je postal žrtev te čistke.

Tretji del razčlenjuje t. i. frakcijske boje, ki so sledili: glavni kandidati za novega vodjo so bili Josip Broz - Tito, čigar skupini je bilo dodeljeno začasno vodenje, Ivo Marić in Labud Kusovac, ki sta vodila t. i. tretji vzporedni center, Petko Miletić, vodja ultralevičarske frakcije, ter Kamilo Horvatin, predstavnik KPJ v Kominterni.

Četrti del razširi frakcijsko sliko in prikaže odzive v mednarodnem komunističnem gibanju: podpoglavja imajo naslove Tovariši v Parizu, Španska inkvizicija, Likvidatorstvo in hrvaško vprašanje, Tito v Moskvi, Miletić v Moskvi.

Knjiga se zaključi s poglavjem o Titovi zmagi. Po dveh in pol letih boja je bila KPJ povsem na levici mednarodnega komunističnega gibanja, vsi njeni glavni voditelji so pripadali levi struji, kar po avtorjevem mnenju ni bilo najbolje za obdobje »ljudske fronte«, ki je potrebovalo zmernost in sodelovanje. Po mnenju avtorja je Tito premagal druge kandidate predvsem zato, ker je pravilno razumel ideje leninizma, ki jih je tedaj zagovarjala tudi Kominterna, in ker je bil zelo uspešen pri spodbujanju partijske organizacije v državi.

Stefan Gužvica VIR: happytv.rs

Zgodovinar mlajše generacije iz Vojvodine

Stefan Gužvica je prodoren zgodovinar mlajše generacije iz Vojvodine (1993, Novi Sad), raziskovalec na Univerzi v Regensburgu, kjer proučuje čeznacionalne povezave znotraj Komunistične internacionale v času velikega terorja ob frakcijskih bojih in španske državljanske vojne. Tako dodiplomski študij filozofije, družbenih ved, kulturologije in evropskih študij na Angloameriški univerzi v Pragi kakor podiplomski študij zgodovine na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti je zaključil z odliko. Je avtor več strokovnih in znanstvenih člankov, knjiga Frakcijski boji je njegov prvenec, ki bo izšel tudi v angleškem izvirniku. Od leta 2016 kot urednik in avtor sodeluje pri reviji Novi plamen, s katero so njeni snovalci obudili in aktualizirali Krleževo in Cesarčevo revijo Plamen (izhajala je leta 1919). Področja avtorjevega raziskovanja so politična in kulturna zgodovina, zgodovina Judov, zgodovina delavskih in družbenih gibanj. Na spletu je dostopnih več njegovih besedil. Med njimi: https://preokret.info/index.php/2020/12/28/stefan-guzvica-mustafa-golubic-istinita-prica/

Vittorio Vidali: Življenje tržaškega komunista v obdobju 1916–1956

Založba Sophia je izdala prevoda biografije o italijanskem skrajnem levičarju Vittoriu Vidaliju. V izčrpni zgodovinski in dokumentarno-biografski študiji Vittorio Vidali. Življenje tržaškega komunista v obdobju 1916–1956, italijanski zgodovinar Patrick Karlsen življenje in delovanje Vittoria Vidalija (Milje, 1900–Trst, 1983) razčlenjuje skozi intenzivnost njegovega idejnega prepričanja in ju umešča v širši kontekst. Nastala je na podlagi avtorjevega desetletnega raziskovanja bogatega arhivskega in dokumentarnega gradiva (proučil je gradivo v dvajsetih državnih in mednarodnih arhivih).

Osredotoča se na zgodovinske, politično-ekonomske, kulturne in eksistencialne razmere in okoliščine od leta 1916 do 1956, v katerih se je Vidali izgradil v poklicnega revolucionarja, enega najpomembnejših voditeljev mednarodnega komunističnega gibanja. Vidali je aktivno preživljal prelomna obdobja in dogajanja zgodovine 20. stoletja, vse od konca prve svetovne vojne do hladne vojne, pomembno vlogo je imel tudi v obveščevalnih službah Sovjetske zveze ter sovplival na usmeritev politike do Jugoslavije. Študija obsega pet glavnih poglavij in doslej večinoma še neobjavljene fotografije iz arhiva tržaškega Inštituta Livia Sarenza.

Članek o Vidaliju v nemškem Spieglu 10. 8. 1950Vittorio Vidali je bil poklicni komunistični revolucionar

Vittorio Vidali je kot revolucionar deloval v Nemčiji, Franciji, Združenih državah Amerike, Sovjetski zvezi, Mehiki, Španiji in drugod. Začetek njegovega političnega delovanja sega v zaključno obdobje prve svetovne vojne, ko se je vpisal v Socialistično stranko Italije ter vstopil v vrste tržaških Rdečih arditov – v organizacijo, ki se je spopadala s fašističnimi skvadrami in katere voditelj je postal.

Ker je bil v začetku dvajsetih let prisiljen oditi v emigracijo, je odšel v ZDA, kjer je postal sekretar italijanske sekcije Delavske stranke in dejavno sodeloval v velikih družbenih gibanjih tega obdobja, vse od akcije za osvoboditev Nicole Sacca in Bartolomea Vanzettija naprej. V dvajsetih in tridesetih letih je bil dvakrat v Mehiki, nato znova v začetku štiridesetih, in sicer z nalogo, da je treba zaustaviti frakcijske boje, trockistično opozicijo in zagotoviti konsolidacijo komunistične partije s stalinskimi pozicijami.

Vittorio Vidali med špansko državljansko vojno, ko je kot sovjetski eksponent izvajal t. i. rdeče teror.

Aktivist varnostnih služb Stalinove Sovjetske zveze

Še vedno ni razrešeno vprašanje, od kdaj točno je bil sodelavec obveščevalnih služb Kominterne in varnostnih služb Sovjetske zveze ter kakšen je bil njegov uradni položaj. Dokazano pa je, da je bilo njegovo delovanje med špansko državljansko vojno v celoti operativno in da je bil kot ustanovitelj Petega regimenta (prvega odpora Francovemu prodoru), organizator Garibaldinskih brigad in izvajalec pomembnih nalog po direktivah stalinske politične policije mednarodno pomembna osebnost tako v komunističnem gibanju kot antifašizmu nasploh.

Idejni kontekst (delavsko gibanje, antifašizem) in svetovnozgodovinski kontekst (politično-ekonomska podstat vojne) sta bistvena za razumevanje Vidalijevega odnosa do Stalina in stalinizma. Avtor je zaključil: »Zato sem v raziskavi proučil, kakšno vizijo človeštva in družbe je imel, katere so bile osebne, politične in kulturne poti, ki so ga navedle na takšno poglabljanje, in kako ga je izgrajevalo okolje poimperialnega Trsta.

Vidali je bil nedvomno človek dejanj, a še zdaleč ne človek brez kulture. To nam potrjuje njegovo publicistično delovanje, ki se mu je posvečal že v mladosti, njegovo propagandno delovanje v zrelih letih in njegovo pisateljsko delovanje v starosti.« Dolgo časa je bil v zvezi s fotografinjo Tino Modotti in prijateljeval z nekaterimi vrhunskimi intelektualci in umetniki takratnega časa: od Ernesta Hemingwaya do Pabla Nerude, od Jorisa Ivensa do Hannesa Meyerja, od Rafaela Albertija do Carla Levija in Renata Guttusa.

Po drugi svetovni vojni je dobil nalogo, da upravlja politične, vojaške in obveščevalne vzvode v informbirojevskem taboru, in sicer v kontekstu tako občutljivega obmejnega območja, kot je bilo ob vzhodni italijanski meji, ki je bila od leta 1948 tudi meja med komunisti, zvestimi Stalinovi Sovjetski zvezi, in »deviacijo«, kakor je bila označena pot komunistov, ki so sledili Titovi Jugoslaviji.

Patrick Karlsen VIR: comunicati-stampa.fvg.it

Raziskovalni sodelavec Univerze v Trstu

 Patrick Karlsen (1978) je raziskovalec in profesor novejše zgodovine. Po postdoktorski specializaciji, ki jo je med letoma 2009 in 2012 opravljal na Italijanskem inštitutu za zgodovinske študije Benedetto Croce v Neaplju, je postal raziskovalni sodelavec Oddelka za politološke in družboslovne vede Univerze v Trstu. Je znanstveni vodja Deželnega inštituta za zgodovino odporniškega gibanja v Furlaniji - Julijski krajini ter član sveta Državnega inštituta Feruccio Parri. Med drugim je leta 2010 izdal knjigo: Frontiera rossa. Il Pci, il confine orientale e il contesto internazionale 1941–1955 (Rdeča meja. KPI, vzhodna meja in mednarodni kontekst 1941–1955).