Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal.


Sem med bržkone redkimi ljudmi, ki jim je nekoliko žal, da se večina katoličanov 1. januarja bogoslužno ne spominja več Jezusovega obrezovanja kot nekoč. Nekak nadomestek za to je godovni dan Jezusovega imena dva dni pozneje.

Vsekakor pa so se me že davno močno dotikali koščki iz odlomkov Božje besede na novoletni dan, v katerega ospredju je danes Devica Marija. Za poseben vtis, ki so ga nekatere besede in besedne zveze naredile name, je močno zaslužen moj sedanji prijatelj.

Njegov nezamenljivi glas se je namreč že v mojem otroštvu odbijal od starodavnih obokov mariborske stolnice tako, da med beriloma ni bilo mogoče zaspati ali misliti na šolski test, napovedan po počitnicah.

»Polnost časov«

Najprej se je za vsako novo leto po stolnici razlegla dnevu primerna želja iz Aronovega blagoslova »Razjasni naj Gospod svoj obraz nad vami in vam bodi milostljiv«. Nekaj minut zatem pa je apostol Pavel Galačanom pripovedoval o polnosti časov, Jezusovem rojstvu pod postavo in njegovem odkupovanju tistih, ki so bili pod njo.

Besedna zveza »polnost časov« ima zame izjemen pomen, saj je v mojem spominu povezana z mojim očetom. Slednji je imel poseben posluh za svetopisemski jezik in se je k njemu kar naprej vračal. Tudi »polnost časov« ga je navdušila, tako da je posrečeno besedno zvezo uporabljal celo v bolj vsakdanjih kontekstih, kot je tisti v novoletnem odlomku.

Priznam, v letih študija se me je polotila skepsa do Pavlovega zaganjanja v judovsko postavo, ki je morda ravno v Pismu Galačanom najizrazitejše. Seveda sem se trudil razumeti njegovo stališče. Toda nisem se mogel in se ne morem znebiti občutka, da ga je iz ene skrajnosti nekako vseeno zaneslo v drugo.

Če mu delam krivico, je moj prestopek kajpak velik. A sta mi bila (in sta mi še vedno) nekako bližja Peter in Jakob, o katerih sem imel občutek, da sta bolj ohranila spoštljiv odnos do izročil očetov, ne da bi šel na škodo krščanske novosti.

»Naj razjasni svoj obraz nad nami«

Letos se ob poslušanju novoletnih beril ne bom jezil na Pavla, ki je v Pismu Galačanom celo Petru neusmiljeno bral levite. (Potem pa nekateri govorijo, da ne smemo dvomiti v nobeno izjavo sedanjega papeža.) Zdi se mi, da je »postava« v zadnjih mesecih dobila čisto drugačen pomen. Po letih, nemara desetletjih rastoče samozavesti, ko se je vsaj nekaterim med nami zdelo, da lahko vse postorimo in za vse poskrbimo sami.

Dogajanje v letu 2020 nas je vsaj nekoliko zamajalo. Morda se nam je začelo svitati, da smo vsemu navkljub »pod postavo«, na katero nimamo pravega vpliva. Da nemara kljub nakopičeni samozavesti potrebujemo nekoga, da bi nas izpod nje odkupil. Sam tega občutka nisem imel samo zaradi nepreglednega, preobratov polnega in končno nerazumljivega dogajanja v povezavi s koronavirusom.

Kot sem tudi na tej strani že zapisal, se me je še posebej dotaknilo presenetljivo, v mojih očeh svetlo prebujenje Belorusov. Ampak tam je položaj po nekaj mesecih ravno tako povsem zapleten, da pogosto mislim na neko drugo svetopisemsko besedno zvezo, »zakrknjena srca«. In znova je samo Bog tisti, ki lahko omeči omehčanja potrebna srca.

Zato se bo ob tokratnem prvem januarju nanj naslovljeni poziv, naj razjasni svoj obraz nad nami, slišal kot nekaj najbolj umestnega in tolažilnega.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (01/2021).

Preberite še:
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Gostujoči komentar: Prepovedano obhajilo