Medtem ko je za nevernika ob smrti vsega konec in vse postane nič, kristjani verujemo v nebesa, verujemo, da si nas Bog želi imeti ob sebi. FOTO: Tatjana Splichal


V teh dneh se spominjamo vseh naših bližnjih, ki so že odšli v večnost. Tudi če ne moremo na njihov grob, je spomin nanje živ. Ko bolečina nekoliko zbledi, ostane hvaležnost, da smo jih imeli ob sebi in za vse, kar so nam podarili. Lepi spomini naj privrejo na dan, podelite jih s svojimi domačimi, poglejte stare albume in morda kakšen video posnetek. Čeprav spomini niso edino, kar ostane.

Ob izgubi ljubljene osebe se vernik in nevernik morda najbolj razlikujeta. Medtem ko je za nevernika ob smrti vsega konec in vse postane nič, kristjani verujemo v nebesa, verujemo, da si nas Bog želi imeti ob sebi in da nas zaradi tega vabi k svetosti. Zato naše srce gori za vse, kar je dobro, pravično in lepo, ker je Bog ljubezen. Nevernik ob omembi nebes morda zamahne z roko, češ da so to pravljice. Vendar pri svetosti ne gre za bajke, ampak za vztrajanje, zvestobo, odpuščanje in usmiljenje. Gre za vero in zaupanje tudi v preizkušnjah, saj sv. Pavel piše: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja« (Rim 6,4). Zato mislim, da je težje verovati kot živeti le za današnji dan. A življenja brez vere si ne morem več predstavljati.
_ _ _

*Komentar je uvodnik v novi Naši družini (44/2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

IZ PREJŠNJIH UVODNIKOV:

"Takšno je življenje"

Zidati na skali

Razpoka

Starševstvo, pot k svetosti