Da so stranke slovenske tranzicijske levice res ponosne naslednice Zveze komunistov, dokazuje omalovaževanje in blatenje slovenskih institucij ne glede na škodo, ki jo trpi ugled Slovenije. Naj navedem tri primere.

V normalni državi so državljani ponosni na svojo vojsko. Nimajo nobenih zadržkov, da bi vojakom dali pomembna pooblastila tudi v mirnem času, če gre za pomoč pri naravnih nesrečah ali pri kakšnem drugem varnostnem vprašanju, na primer pri varovanju meje.

Slovenska tranzicijska levica že več kot leto dni nasprotuje dodelitvi dodatnih pooblastil vojski pri varovanju južne meje zaradi povečanega števila prehodov ilegalnih migrantov, kar bi močno razbremenilo slovensko policijo. Sedaj bodo slovenski policiji pomagali tuji policisti.

Po tem, ko so v minulem desetletju leve vlade tehnično in kadrovsko tako podhranile Slovensko vojsko, da prejema od zavezništva NATO slabe ocene glede bojne pripravljenosti, se sramotimo še s tem, da vojski ne zaupamo, da bi samostojno varovala mejo.

Dva dneva so bili ključna tema dominantnih medijev manšetni gumbi. Pravzaprav heraldični panter na protokolarnem darilu, manšetnih gumbih, ki naj bi jih promocijsko delili ob predsedovanju Slovenije Svetu EU.

Slovenija je mlada država. Njeni simboli so doma in v svetu slabo poznani. Heraldični panter je ravno toliko naš, kot so naše zvezde celjskih grofov, knežji kamen ali orel iz kranjskega grba. V čem smo na slabšem, če posvojimo simbol plemiških družin in dežel z našega območja?

Celjske zvezde in Triglav imamo v državnem grbu, kranjskega orla v grbu mesta Kranj, knežji kamen smo imeli na kovancu, panter na manšetnih gumbih pa spravlja v delirij družbenopolitične delavce.

Piero Fassino, ki je bil leta 1991 mednarodni sekretar italijanskih prenovljenih komunistov, kasneje pa vladni minister in župan Torina, v spominih piše, da sta ga Kučan in Ribičič na obisku v Italiji prosila: »Slovenci prosijo, naj jih ne pustimo samih, pri čemer rotijo italijansko in evropsko levico, naj ne podarita neodvisnosti bivših jugoslovanskih republik desnici.«

Profesionalna komunistična politika v težkih časih (27. junija 1991) ne pozabita, da bi lahko, tako mimogrede, še malo škodovala svojim domačim političnim nasprotnikom. Spodbuda za tako nečastno delovanje je delirij, ki ga pri odvisnikih od oblasti povzroči izguba le-te.

Ponosni nasledniki omenjenih tovarišev danes svoje politične prijatelje v Evropi prosjačijo, naj škodujejo sedanji oblasti (»desnici«). Kako naj si drugače razlagamo, da se v zvezi s svoboščinami v Sloveniji oglašajo ljudje, ki jih zadnjih trideset let Slovenija ni kaj dosti brigala?

Ni jih skrbelo, ko so skoraj do smrti pretepli novinarja Petka, ni jih skrbelo odpuščanje številnih novinarjev po nastopu Pahorjeve vlade in ni jih skrbela pogosta zloraba državnih institucij od tranzicijske levice.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (20/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo