Sebastijan Valentan. FOTO: Tatjana Splichal.


Le dva tedna po terorističnem napadu v Nici sta 26. julija 2016 dva mlada islamista zabodla 85-letnega duhovnika Jacquesa Hamela med mašo v njegovi cerkvi v francoskem mestu Saint-Etienne-du-Rouvray pri Rouenu.

Papež Frančišek je umorjenega duhovnika že leta 2016 imenoval »mučenca« in predčasno izdal odlok, s katerim se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Lani oktobra je od 30 do 50 mladostnikov turškega porekla vdrlo v dunajsko cerkev Antonskirche in vzklikalo: »Alah je velik.« Duhovnik je nemudoma poklical policijo, a je skupina razgretežev pred prihodom organov oblasti zapustila prostor.

Dve uri pozneje so se podali še proti drugi cerkvi, kjer je znova prišlo do nemirov. Odšli so tudi v krstilnico in spovednico ter brcali cerkvene klopi. Avstrijski kancler Sebastian Kurz je nato prek Twitterja sporočil, da morajo imeti vsi kristjani v Avstriji pravico do svobodnega in varnega izražanja svoje veroizpovedi.

In že smo v Sloveniji. Pred tednom dni so osumljenci iz novomeškega romskega naselja Brezje vdrli v župnišče v župniji sv. Mihaela v Rovtah in oropali tamkajšnjega dolgoletnega župnika. Pa ne le, da so ga oropali: roke so mu zvezali na hrbtu z usnjenim pasom in noge s kravato ter pobegnili. Prav daleč niso prišli, saj so jih organi pregona kmalu prestregli.

Napadom na ustanove, povezane s krščanskimi vrednotami, kar ni videti konca. Neznanci so nedavno na pročelje prostorov Zavoda Iskreni v Ljubljani s sprejem narisali kljukasta križa in izpisali besedo »korupcija?«. Očitno niso mogli sprejeti, da je tudi omenjeni zavod enakopravno kandidiral za pridobitev državnih sredstev na javnem razpisu in uspel, ker je s svojim programom in kakovostnimi vsebinami prepričal ocenjevalno komisijo.

Vandali so se prav tako v letošnjem letu znesli tudi nad fresko na pročelju ljubljanske stolnice, ki je delo Julija Quaglia iz leta 1872. Vanjo so vrgli balon z barvo in jo tako poškodovali.

Po podatkih Slovenske škofovske konference se je v zadnjih desetih letih na slovenskih sakralnih objektih zgodilo 2.764 kaznivih dejanj, ki jih je evidentirala policija.

Vsak izraz nestrpnosti, diskriminacije, vandalizma in odpora do krščanstva nasploh pa tudi do krščanskih simbolov in vernikov pomeni kristjanofobijo ali protikrščanski aktivizem in predstavlja seveda poseg v pravico do verske svobode, ki uživa legitimiteto tako po mednarodnem kot nacionalnem pravu.

Opažamo, da se nekatera veri nasprotna in gnusna ravnanja opravičujejo celo v imenu umetniške svobode, kot je bilo recimo v predstavi hrvaškega režiserja Oliverja Frlića z naslovom Kletev, v kateri igralka prikazuje oralno zadovoljevanje kipa Janeza Pavla II., Kristus pa posiljuje muslimanko.

Kadar pride do opisanih ekscesov, lahko govorimo o nerazjasnjenih problemih v družbi, družinskih skupnostih in pri posameznikih. Pri vsem skupaj pa je najbolj zanimivo in težko razložljivo to, da se določen del etablirane slovenske srenje krčevito zavzema za enakost, enakopravnost, odprtost in tolerantnost, a pozor!, do vsega drugega, razen do krščanstva. Do njega pa kakor da ni milosti in se lahko brezpogojno strelja z vsemi topovi.

Šele ko bomo tudi kristjani enakovreden del družbe, ko ne bo predsodkov, če kakšna organizacija s krščanskim predznakom kandidira za javna sredstva in izpolnjuje pogoje, ko se bo tudi v državni šoli učenec, preden bo zagrizel v sendvič, lahko brez bojazni pred okolico pokrižal, bomo lahko govorili o enakopravnosti in svobodi.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (07/2021).

- Komentar: S pogumom do miru
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Vsak je dobrodošel
- Komentar: Laškega enajsterca je bilo preveč
- Komentar: Dialog ni samo seštevek dveh monologov