Že nekaj časa se na različnih koncih oglašuje t. i. »1. mednarodni Festival modernega tovarištva Javka ’23«, ki ga v avtokampu Pivka jama pri Postojni v soboto, 10. junija, prirejata umetnik Darko Nikolovski in postojnska Zveza borcev NOB. Iz programa je razvidno, da gre za prireditev, ki želi obuditi »stare dobre« jugoslovanske čase in torej pomeni nekakšno reinkarnacijo sistema negovanja in ohranjanja revolucionarnih izročil, ki je bil nekoč del vsakdanje režimske vzgojne prisile, danes pa pač del prostočasnih dejavnosti starih in mladih nostalgikov za »vrednotami« tiste družbene ureditve, ki smo ji menda pomahali v slovo z demokratizacijo in osamosvojitvijo. A stvari iz preteklosti so se očitno zasidrale globoko, zelo globoko …

Prireditelji festivala ciljajo predvsem na mlado generacijo, saj jo želijo povezati »z vrednotami, ki jih vsi mi nosimo v srcu in ki izhajajo iz pomembnega obdobja naše zgodovine – NOB, na katerega smo kot narod lahko neizmerno ponosni,« kot navajajo Nikolovskega. S temi vrednotami bodo mlade in družine seznanjali ljudje, kot sta denimo zgodovinar Božo Repe in antropologinja Svetlana Slapšak, ki bosta po napovedih strumno udarila po t. i. revidiranju zgodovine, pod krinko antifašizma bosta na vse konce in kraje lepila oznako »fašist« in kar je še podobnih prijemov, ki smo ju vajeni od obeh medijskih privilegirancev.

K čemu dejansko vzgaja igra Postani partizan?

Zelo verjetno pa se bodo udeleženci festivala vzgajali tudi ob družabni igri Postani partizan, ki jo bo tržil njen avtor Nikolovski – torej osrednji prireditelj novodobnega partizanskega zleta. K čemu pa dejansko vzgaja ta igra, pri kateri sta kot svetovalca denimo sodelovala že omenjeni Repe in sedanji poslanec Gibanja Svoboda, sicer po izobrazbi zgodovinar Martin Premk, ki »slovi« po svojevrstni (ne)strpnosti do drugače mislečih?

Pojdimo torej na kratko k igri, ki smo jo v Družini nekoč že problematizirali. Njen opis pravi, da igralce vodi k izpolnjevanju ukazov partizanskega glavnega štaba pri napadu na »belo sovražno postojanko«. Vmes igralci odgovarjajo tudi na vprašanja iz t. i. »Partizanske šole«, ki naj bi ponujala osnovna dejstva o 2. svetovni vojni. Igralec, ki zbere največ točk, postane »poveljnik slovenskih partizanskih enot«, z osvojitvijo »medalje za pogum« pa se mu ponuja možnost postati celo »narodni heroj«.

Igra kot igra, najbrž marsikdo poreče. A v njenem ozadju je prav nič prikrito nekaj, zaradi česar bi vsak demokratično naravnan človek moral privzdigniti obrvi. Ko namreč pobrskamo po navodilih za igro, v njih med drugim najdemo tudi naslednje »zlato pravilo« (postavljeno je na prvo mesto med »zlatimi pravili« igre): »Smer igre je v levo, saj levica vodi k napredku in razvoju. Vlogo sovražnika vedno opravlja igralec na vaši desni, ker je slovenska desnica sodelovala z okupatorjem.«

Kruti zgodovinski fakti pokažejo, da je bilo prav med tistimi, ki so jim dejansko dodelili naziv narodnega heroja, največ storilcev nezastarljivih zločinov zoper človečnost in vojnih zločinov.

Igra resda ni namenjena samo otrokom, a iz celotnega konteksta sodeč je vsekakor namenjena predvsem otrokom, h čemur napeljujejo tudi napovedi festivala Javka '23. Kakšno sporočilo jim torej vsiljuje? Naj na sovrstnike, če so na »desni« (pa ne le fizično pri igri, temveč tudi nazorsko v vsakdanjih srečevanjih), gledajo kot na sovražnike, ki jih je treba eliminirati. Igra tudi etiketira politično desnico (nekoč in danes) kot izdajalsko, zato je treba proti njej ravnati tako, da si v končni fazi pridobiš naziv narodnega heroja. No, kruti zgodovinski fakti pokažejo, da je bilo prav med tistimi, ki so jim dejansko dodelili naziv narodnega heroja, največ storilcev nezastarljivih zločinov zoper človečnost in vojnih zločinov.

Ko torej igra Postani partizan v svoj podnaslov zapiše »Prebudi v sebi narodnega heroja!«, svoje mlado ciljno občinstvo pravzaprav vabi: »Prebudi v sebi zločinca!« Ali s to trditvijo pretiravamo? Poiščimo odgovor na to vprašanje pri psihološki stroki.

Te dni je bil lokalni reviji Kočevar objavljen pogovor s psihologom dr. Andrejem Perkom. Tema pogovora je bilo nasilje med vrstniki oziroma izvor tega nasilja, povod pa seveda znan: medvrstniški izbruh nasilja v Celju, strelska pohoda v srbski prestolnici, še nove tovrstne grožnje, ki se vedno znova pojavljajo.

Nemci so se svoje zgodovine pokesali, ne Srbi ne Slovenci ter še kdo drug pa tega nismo naredili. Otroci so postali tempirane bombe. (dr. Andrej Perko)

Zakaj je denimo prišlo do niza tragičnih dogodkov v Beogradu? Odgovor dr. Perka nosi sporočilnost tudi za slovenske razmere: »Streljanje v Beogradu je bilo za pričakovati, ker gre kot pri nas za podobno situacijo. Srbija se ni pokesala svojih vojnih zločincev, genocida v Srebrenici ne priznavajo, obožujejo vojne zločince, kot sta Mladić in Karađić. Svoje tragične zgodovine niso razčistili, kar pa povzroča veliko psiholoških bolezni pri ljudeh. Tudi Slovenci nimamo razčiščene svoje zgodovine od leta 1945 naprej, vse tiste poboje, ki so sledili … Svoje zgodovine niti nočemo razčistiti, do sprave ne pride, ker politiki takšno stanje v družbi odgovarja. Vendar ta globoka razdeljenost slovenskega naroda travmatično vpliva na nas in posledično na naše otroke. Nemci so se svoje zgodovine pokesali, ne Srbi ne Slovenci ter še kdo drug pa tega nismo naredili. Otroci so postali tempirane bombe.«

Ali bodo v Postojni vzgajali takšne »tempirane bombe«? Raje bi seveda videli, da bi bil odgovor na to vprašanje nikalen, a se bojimo, da je vprašanje retorično.

P. S.: Festival je zaradi slabega vremena odpovedan. Tudi v slabem vremenu je lahko nekaj dobrega, če si dovolimo cinično pripombo ...