»Roke si manejo proizvajalci orožja.« FOTO: Pexels. 


V kolektivni zavesti vseh narodov obstajajo boleče točke. Če se jih kdo dotakne, ali celo zavrta vanje, je reakcija refleksna. Nasilje, ki ga spremljamo v Izraelu in Palestini, lahko razumemo kot refleks ob pritisku na rano.

Za Palestince je to še ena prisilna izselitev z domov kot nenehno ponavljanje nakbe, katastrofe iz leta 1948, ali pa šok granata, ki jo je policija vrgla v mošejo Al Aksa. Za Izraelce je to žvižganje rakete iz Gaze ali podoživljanje »kristalne noči« ob pogledu na goreče sinagoge v Lodu.

Toda poleg te podzavestne resničnosti, brez katere ne moremo razumeti ne ene ne druge strani, obstaja še zavestna, preračunana.

Kdo so zmagovalci najnovejšega spopada? Hamas je zmagal že s prvo raketo, pravijo nekateri izraelski analitiki. V očeh mnogih Palestincev je postal edina sila, ki se lahko realno postavi nasproti izraelski vojaško-policijski premoči.

Izgubil je palestinski predsednik Abas, ki že od leta 2009 odlaga volitve, saj se boji političnega poraza na Zahodnem bregu, kot je izgubil že v Gazi. S tem pridobivajo tudi podporniki skrajnih islamistov v Turčiji in Katarju, veseli se Iran, saj je dogajanje zavrlo protiiransko zbliževanje sunitskih držav in Izraela.

Zmagal je izraelski premier Netanjahu, ki mu je po štirih zaporednih volitvah v dveh letih zopet grozila izguba oblasti. V vojnem stanju želijo Izraelci imeti odločnega voditelja, čeprav ga bremenijo obtožbe o korupciji.

Pridobivajo judovski skrajni nacionalisti, ki bodo še laže prikazovali svoje arabske sodržavljane kot »tujke«. Roke si manejo proizvajalci orožja, saj je vojna najboljša reklama za učinkovitost njihovih proizvodov.

Zadnji konflikt zelo verjetno ne bo prinesel trajnega miru. Kot je zapisal izraelski pisatelj Etgar Keret: »Tudi če nočemo zares spoznati, kako se je začel ta pekel, v srcu vsi vemo, kako se bo končal … in potem bomo vse še enkrat ponovili.«

Rane so pregloboke. Rešitev dveh držav je prej kot ne mrtva črka na papirju. Na terenu ima palestinska oblast na Zahodnem bregu nadzor le nad 165 enklavami na okoli 40 % ozemlja, prerešetanega z judovskimi naselbinami; vzhodni Jeruzalem je de facto pridružen Izraelu.

Kaj pa rešitev ene države? Formalno jo bodo Palestinci težko sprejeli, čeprav se po raziskavah med ljudmi podpora počasi veča. Si jo želi izraelska politika? Po ocenah naj bi se do prihodnjega leta število Judov in Arabcev na celotnem ozemlju med reko Jordan in Sredozemskim morjem izenačilo na okoli 7 milijonih.

Izrael bi v primeru takšne rešitve prenehal biti judovska država, ali pa bi prenehal biti demokracija, kot je že pred leti opozoril Jimmy Carter. Na novo bi se odprlo tudi vprašanje pravice do vrnitve več milijonov palestinskih beguncev iz Jordanije, Libanona in Sirije.

Med vsemi temi računi(cami) pa hitro izgubimo pogled na prave zmagovalce. To so pogosto ljudje, ki nimajo česa izgubiti. Gabriel Romanelli, župnik v Gazi, je slikovito orisal odnos prebivalcev do permanentnega vojnega stanja: »Govorijo mi: to je naše življenje, za nas je vse to že normalno. Kot bi živeli na Aljaski in dejali: Tu je mraz in pada sneg.«

Zmagovalci so krščanski, judovski in muslimanski glasbeniki, ki so se sredi padanja molotovk in solzivca v Jeruzalemu združili na festivalu pesmi in molitve. Zmagovalec je Mohamed Avad, zdravnik iz Tamre, ki se je postavil pred nekega Juda, ki so ga poskušali linčati arabski izgredniki. Veliko jih je, a pogosto ne slišimo njihovih zgodb. Zgodovina jih ne zazna, ker jo nosijo na svojih plečih.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (21/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo