Ožbej Peterle je eden izmed kolumnistov naše rubrike Na prepihu. FOTO: Osebni arhiv. 


V Sloveniji je že nekaj let navzoča mantra, da se z ideološkimi temami politika ne sme ukvarjati. O tem lahko poslušamo v parlamentarnih razpravah, v televizijskih oddajah in časopisnih člankih.

Politika se mora umakniti ideologijam in se vrniti k ljudem, je rekla Aleksandra Pivec ob ustanovitvi nove stranke. Toda kaj to zares pomeni?

Ali ni politika brez ideologije tudi politika brez vsebine? To je približno tako, kot če bi rekli peku, naj ne uporablja moke, kvasa in vode. Ali šahistu, da lahko igra šah, samo brez šahovskih figur.

Na tem mestu se z različnimi definicijami ideologije ne bomo ukvarjali, ker je bilo o tem napisanega približno toliko kilometrov knjig, kolikor ima Slovenija kilometrov obale.

Vprašati pa se je treba, kaj ostane politiki, če stranke nimajo izdelanih idejnih konceptov, svetovnih nazorov, če želite – ideologij. Iz česa črpajo ideje, kako rešujejo probleme, iz katerega koncepta pišejo novo zakonodajo? In kako so lahko pri tem dosledne?

Ali niso vprašanja glede vloge in lastništva države v gospodarstvu, vprašanja o višini davkov in fleksibilnosti trga dela, vprašanja o EU kot svobodne cone LGBT, vprašanje investicij v TEŠ 6, NEK 2 ali zeleno tehnologijo, vprašanje o financiranju zasebnih izobraževalnih ustanov, ki izvajajo javno potrjeni program itd. v svojem bistvu tudi oziroma predvsem ideološka vprašanja?

Zanimivo je, da so v Sloveniji v zadnjih desetih letih med novoustanovljenimi strankami v parlament prišle, razen Levice, izključno personificirane stranke. Od Zorana Jankovića in Gregorja Viranta do Mira Cerarja, Alenke Bratušek in Marjana Šarca.

Če smo včasih govorili o socialdemokratih, liberalnih demokratih, ljudski stranki, krščanskih demokratih, torej strankah, ki naj bi sledile določenim konceptom, so zgoraj naštete stranke vezane na eno samo osebo. Ampak kakšna pa je ideologija teh posameznikov?

Kakšni so koncepti teh strank, ki praviloma v enem ali dveh mandatih odidejo na smetišče zgodovine? Ta problem sicer presega Slovenijo in je že dalj časa navzoč tudi na Zahodu, kjer je opazna odsotnost klasične povojne strankarske ureditve.

V politiki si želim več ideologije – v smislu domišljenih in razvitih idejnih konceptov posameznih političnih strank, ki se med seboj razlikujejo in tekmujejo v rešitvah za boljši jutri.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (14/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Kristus je vstal »v živo«
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo
- Komentar: Goveja juha