FOTO: Pexels.


Med prizori, ki so me v zadnjem času najbolj razžalostili, je bilo nazdravljanje med beloruskim diktatorjem Aljaksandrom Lukašenko in novim apostolskim nuncijem v Belorusiji Antejem Jozićem. Ne glede na vse, kar se govori o zvitosti vatikanske diplomacije, je bil čas za to izbran na moč slabo. Vsaj na površini je edina mogoča razlaga, da se je vrh Katoliške cerkve postavil na stran tirana proti njegovemu ljudstvu, med katerim je precej katoličanov.

Ta žalostni posnetek ne priča samo o tem, da ima bližina nosilcem moči za cerkveno hierarhijo veliko privlačno moč še v 21. stoletju. Sočasno nam govori, kako nebogljena je vsaj sedanja vatikanska garnitura, ko gre za razmere na nekdaj sovjetskem vzhodu Evrope. »Ta nebogljenost se razteguje na večino katoličanov na zahodu celine.«

Tegobe zahodnjakov, ko gre za versko življenje v nekdanji Sovjetski zvezi, je briljantno orisal že srbski Jud Danilo Kiš. V enem od poglavij svoje Grobnice za Borisa Davidoviča je ustvaril sceno, kako se na obisku v Kijevu v tridesetih letih prejšnjega stoletja znajde pomemben francoski politik. Sovjetom je naklonjen, vendar bi se rad prepričal, da v prvi deželi socializma ni preganjanja duhovščine.

Aparatčiki so v zadregi, ker so osrednjo pravoslavno cerkev v mestu že pred časom spremenili v pivovarno. Zato se odločijo za pravo cirkuško predstavo. V nekaj urah nekdanjo cerkev usposobijo za verske obrede. Eden od njih, državljan Čeljustnikov, se na hitro preobleče v popa in ob štirih popoldne brezhibno izvede pravoslavni obred, ki se ga udeleži približno šestdeset v vernike našemljenih partijskih funkcionarjev.

Francoski gost je pomirjen, Sovjetska zveza je na pravi poti. Ob tem je treba povedati, da Kiš poleg makiavelističnih partijcev mojstrsko vključi tudi lika šoferja Aljoše, ki se iskreno razveseli preoblečenega Čeljustnikova, in neke ženičke, ki se obreda udeleži iz pristnih verskih vzgibov, očitno misleč, da cerkev spet obratuje.

Na Kišev prikaz se spomnim vedno, kadar mi hoče kak preveč zagnan Slovenec dokazovati razcvet krščanskega življenja in vrednot v Rusiji in njeni soseščini s sklicevanjem na to, da je bil kak predsednik od tam, po možnosti nekdanji strumni kagebejevec, pri velikonočnem bogoslužju in je celo poljubil križ.

Se opravičujem, zame gre za pivovarniško maškarado. Tolaži me samo, da se stari Sovjeti pri dolgih pravoslavnih obredih počutijo enako nebogljeno, kot se je počutil Čeljustnikov, ko je mahal s kadilnico.

Sovjetoidno šemljenje oblastnikov, pri katerem ministrira večina škofov na nekdanjem sovjetskem vzhodu, seveda nima nič opraviti z verskim čustvovanjem navadnih vernic in vernikov. Ob obiskih Bresta ali Hrodne v Belorusiji, Lviva v Ukrajini ali že pravoslavne cerkve v Bialystoku na Poljskem človek takoj začuti, da je v okolju, kjer so duhovni talenti posejani posebej na gosto, odnos do presežnega pa vtkan v vsakdanje življenje.

Nič čudnega ni, da mnogi na zahodu gledajo v evropskem delu nekdanje Sovjetske zveze duhovni rezervoar. Škoda bi bilo le, če bi tako kot očitno vatikanski diplomati namesto v preprostih duhovnih modrijanih njegovo bistvo poskušali videti pri mojstrih preobleke v sovjetoidnih palačah. Takšna pot bo vedno pripeljala samo do pivovarne.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (47/2020).

Preberite še:
- Vsak v svoj geto?
- Naučimo se sobivati