Pater Marko Ivan Rupnik. FOTO: Arhiv Družine. 


Bogoslužni koledar se bliža veliki noči. Velikonočno tridnevje je uresničitev človeka v Jezusu Kristusu. S smrtjo Kristus premaga smrt, ki ima svojo moč ravno v tem, da izniči vsak smisel in razodene zmagoslavje absolutnega relativizma.

Kakor razmišlja Pridigar, češ da je vseeno, ali se trudiš, da si pošten in radodaren ali pa da si skopuški in kradeš, lažeš, druge zaničuješ, kajti tako ali tako boš umrl in črv te bo požrl. Pokopališče s svojimi črvi v podzemlju izenači tako poštenega kot krivičnega človeka.

Kristus pa odživi svojo smrt kot prostorje celostne izročitve sebe, kot dar iz ljubezni, zaradi ljubezni in v ljubezni. Torej smrt dobi svoj smisel samo v ljubezni in ta je tako radikalen, da jo uniči, »zastrupi« s smislom njeno zmožnost relativizacije in izvotljenja vsake vrednote.

Ampak za človeški razum je povsem noro in nelogično misliti, da zmagaš, ko te porazijo, da dobivaš, ko podarjaš, da se hraniš, ko se razdajaš in trosiš sebe z ljubeznijo, ko izročaš svoje življenje v večno ljubeči spomin Očeta, ko ne iščeš več, da bi sebe rešil in ohranil; ko ti ni več do tega, da bi se uveljavil pred drugimi ali celo pred Bogom, ampak žrtvuješ svoje telo v skrbi za drugega in v ljubezni postaneš služabnik drugemu.

Samo modrost Svetega Duha, ki je inteligenca življenja kot ljubezen, lahko pomaga človeku, da uvidi, da je pot rešitve velikonočna daritev sebe (1 Kor 2).

Živeti na velikonočen način pomeni razodeti s tem, kar smo, življenje v Svetem Duhu, ki smo ga prejeli, in posredovati ljubezen, s katero nas ljubi Kristus. Ki je prav tista, s katero Oče ljubi njega. To je edini smisel našega življenja. To je edino, kar ostane, kar seže onstran groba (1 Kor 13,13), saj je shranjeno v Očetovi ljubezni, ki je večen spomin, večno življenje.

Kdo ve, zakaj je za nas katoličane bolj zanimiva religija kot vera Cerkve, ki je življenje v Jezusu Kristusu? Koliko stvari smo si izmislili samo zato, da ne bi bilo treba iti iz sebe in ljubiti bližnjega in v tej edinosti izraziti vso našo vero v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha!

Kdo ve, zakaj verjamemo bolj v tempelj, zgrajen z našimi rokami, kot v Tempelj, ki je Kristusovo telo, Cerkev, torej v evharistični način bivanja človeka?

Spominjam se profesorja, pri katerem sem napisal magistrsko nalogo, govoril mi je približno takole: Marko, zapomni si, da ljudje, ki imajo probleme s svojim jazom in ne gredo iz sebe v daritev za druge, ljubijo barok. Barok, ki je dogma individualizma in ki ščiti človeka v iluziji, da bo izdelal iz sebe kip popolnosti zunanje religiozne drže in bo zaradi tega spoštovan, sprejet, občudovan in ljubljen.

Ko torej človek želi iz sebe napraviti kip individualne popolnosti znotraj obzorja religije, ga moti prisotnost bližnjega, saj ga ovira pri njegovem »popolnem« odnosu: »jaz in moj Gospod«. Tako ne znamo več moliti Oče naš in evharistija ni več uresničitev nas kot Cerkve, ampak se ji približamo kot predmetu individualne pobožnosti.

Danes, ko so vse te poti pripeljale katoličane na mnogih področjih človeškega bivanja do dramatične osamljenosti in samote, je povsem jasno, da seme, ki ne umre, ostane samo. Če pa umre iz ljubezni, se pravi kot dar, obrodi sadove.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (13/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Kristus je vstal »v živo«
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo
- Komentar: Goveja juha