Zanimivo je, kako nam izpred obzorja vedno znova uhaja temeljna resnica našega krščanstva, da se je Bog učlovečil in nam postal brat v sočloveku. FOTO: Tatjana Splichal



Kako težko je hoditi po evangeljskih poteh! Ko danes spremljamo medije in družbena omrežja, dobimo občutek, kot da se vrtimo na vrtiljaku stalnega ponavljanja. Na političnem odru spremljamo boje in ko se že zdi, da je kultura dialoga dosegla najnižjo točko, nas preseneti, da je mogoče iti še globlje. Namesto različnih pogledov, ki so v politiki seveda legitimni, smo nemalokrat priča sovražnim izjavam, ko bi si kdo želel nasprotnika preprosto izbrisati.

Podobne ekstreme najdemo tudi na drugih ravneh družbe. Družbena omrežja so pogosto pravi poligon bolj ali manj prefinjenega sovraštva ali agresivnosti do drugega. Visoko razviti računalniški programi spremljajo naša dejanja in besede na spletu in nam ponujajo »prijatelje«, ki podobno mislijo. Ti računski algoritmi »vedo«, da se bolje in bolj varno počutimo med enako mislečimi. Roko na srce, kdo pa si ne želi biti med svojimi?

Zelo enostavno bi bilo reči, da je brezosebna umetna inteligenca kriva za to, da smo si ljudje danes tako oddaljeni oziroma da se oddaljujemo drug od drugega. Da nas zapira v ozke kroge všečnosti in nas celo posredno ščuva drug proti drugemu. Ja, do neke mere človeka res zapre v določen krog, ampak končno besedo ima vendarle človekova odločitev. Če vidimo, da nekdo obsoja, pa čeprav je iz našega kroga, še ni treba, da mu ploskamo. Če je »eden od naših« udaril po drugem, ni naša »klanska« dolžnost, da to avtomatično tudi podpremo. Papež Frančišek v okrožnici Vsi smo bratje opozarja, da tudi kristjani še zdaleč nismo imuni pred tem in se lahko hitro »ujamemo v mreže verbalnega nasilja prek interneta in različnih forumov digitalne komunikacije«. Prepričanje, da smo na »pravi strani«, nas še zdaleč ne obvaruje, da ne bi zdrsnili v obtoževanje ali celo sovraštvo. »Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade,« bi dejal sveti Pavel.


Avtor komentarja je odgovorni urednik Družine Boštjan Debevec. FOTO: Tatjana Splichal


Zanimivo je, kako nam izpred obzorja vedno znova uhaja temeljna resnica našega krščanstva, da se je Bog učlovečil in nam postal brat v sočloveku. Tudi v tistem poslancu, kolesarju ali ideologu, ki ga ne prenašam. Čeprav čustva govorijo drugače, bom to morda laže ozavestil preprosto s pogledom na letošnje jaslice. »V Detetu Jezusu, Bogu, ki je postal odvisen, ki potrebuje človeško ljubezen, se je Gospod postavil v položaj, ko prosi za človeško ljubezen, našo ljubezen,« je dejal Benedikt XVI. Prosi za ljubezen, ki ne dela razlik. Božič nas vsako leto spomni, da je Božje učlovečenje za nas tudi velika odgovornost. Jezus otrok nam prinaša mir in veliko svobodo. V njegovi moči lahko ljubim vsakega človeka, delam dobro tistemu, od katerega ničesar ne pričakujem. Molim za onega, ki me je prizadel ali me morda celo sovraži. Janez Pavel II. je ob božiču leta 2002 prosil Marijo, naj nam pomaga biti verodostojne priče njegovega sporočila miru in ljubezni, tako da bodo možje in žene našega časa, ki jih tarejo konflikti in neizrekljivo nasilje, v Otroku, ki ga Božja Mati ziblje v rokah, prepoznali Odrešenika sveta, neskončni vir pravega miru, po katerem hrepeni vsako srce.

V nebogljenem pogledu Novorojenega lahko uzrem tudi stiske in trpljenje osamljenih in bolnih ter najdem načine, kako v teh časih biti blizu in konkretno pomagati. Velik zgled so nam tisoči prostovoljcev, ki so na voljo v bolnišnicah in domovih za starejše.

Drage bralke, cenjeni bralci. Naj nam novorojeno Dete pomaga, da bomo vedno globlje spoznavali, kaj Bog pričakuje od nas. Naj nas milost in blagoslov Jezusovega rojstva vodita in spremljata v božičnem času in skozi vse leto 2021.
_ _ _

*Prispevek je osrednji komentar v božični številki tednika Družina (51-52/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Komentar: Ujetniki strahu?

Komentar: Letošnja tišina